Bilo je brutalno, a kljub temu je bil uboj

Ljubljana – Tožilec Marko Godec je bil nezadovoljen z odločitvijo okrožne kazenske sodnice Špele Koleta. »Če to ni bil umor na grozovit način, potem ga sploh ni,« je decembra komentiral sodbo, s katero je ta 50-letnega Ljubljančana Slobodana Bobića spoznala za krivega uboja vrstnika Jana Šoška ter ga obsodila na 12 let in šest mesecev zapora. Višji sodniki pa so sporočili, da je Koletova razsodila pravično, zato so zavrnili pritožbi tožilstva in obrambe.

Bobić sicer očitanega mu zločina, da je 2. junija lani na Delavski ulici v Zalogu s sekiro kar 37-krat po glavi in vratu udaril soseda Šoška, invalida brez noge, ki je pred njim sedel v invalidskem vozičku, ni priznal. »Tega nisem storil. Bog mi je priča, da je to resnica.«

Vendar pa sta obstajali priči, ki sta (poleg drugih dokazov) sodišče prepričali o njegovi krivdi. Ženski, ena je bila na terasi svoje hiše, druga pa na sedežu minibusa, sta pripovedovali, da sta ga videli zamahovati, zaradi visoke ograje pa resnici na ljubo ne tudi, po kom ali čem.

»V rokah je imel sekiro, s katero je zamahoval, po obrazu pa mu je špricala kri. Hudo je sekal, a nisem videla, po čem. Bil je v taki pozi, kot da bi sekal drva. Pomislila sem na psa, čeprav mi je zdaj jasno, da od enega kužka ne bi moglo biti toliko krvi,« je dejala ena od njiju. Sosedin klic na 113 pa se je glasil: »Lep pozdrav. Tule je en sosed čisto krvav, ne vem, ali koga kolje, ne vem, kaj se dogaja. Bobić se pišejo, Zalog, Delavska ulica, to so vrstne hiše. Vidim, da je ves krvav po obrazu. Ne vem, kaj ali koga je ubil. Gospod, tukaj se nekaj dogaja. Ne vem, kaj kolje.«
 

Ni jasno, kdaj točno je žrtev umrla

A tudi zato, ker priči nista videli, da bi Bobić udarjal ravno po sosedu, se je nad okrožno sodbo pritožila njegova zagovornica Maja Kristan. Predlagala je, da bi primer razveljavili in ga vrnili prvostopenjskemu sodišču v vnovično odločanje, ki naj bi moralo opraviti tudi rekonstrukcijo dogodka in ugotavljati, ali in kaj sta ženski sploh lahko videli. Toda višje sodišče se strinja s prvostopenjskim, da so bili opisi prič »suvereni, prepričljivi in doživeto podani, na lastne oči sta videli, da obtoženec v kritičnem času zamahuje s sekiro in da je močno okrvavljen. In nobenega razloga nista imeli, da bi ga po krivem bremenili.«

V sklepnih besedah je tožilec za Bobića predlagal 27-letno zaporno kazen in tudi v pritožbi je višjim sodnikom predlagal, naj kar sami sodbo spremenijo v umor in mu prisodijo takšno kazen.

Nobenega dvoma ni, da je bil oškodovanec glede na uporabljeno sredstvo (sekiro) ter vrsto in način prizadejanih poškodb ubit na brutalen in skrajno zavržen način. Tej ugotovitvi z življenjskega in človeškega stališča ni mogoče oporekati. Vendar pa to tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da gre (tudi) za umor na grozovit način. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bilo z gotovostjo ugotovljeno in dokazano, da naj bi Šoško, preden je umrl, utrpel tako hude bolečine oziroma trpljenje, ki bi po intenziteti in trajanju presegalo običajno trpljenje, ki nastane pri vsakem uboju, menijo višji sodniki.

Za umor na grozovit način je treba po kazenskem zakoniku dokazati storilčevo brezčutnost, izživljanje in trpljenje oškodovanca, ki je večje od običajne bolečine (mučenje), vendar niti sodni izvedenec tega ni mogel potrditi, kakor tudi ne, katera od poškodb je bila smrtna.

Tako ni bilo mogoče ugotoviti niti, ali je bil Šoško še živ, ko je dobil vse te poškodbe, ali je umrl že po prvih udarcih.