Biološke sledi niso bile dovolj

Robi Matuha naj bi po predčasnem izpustu iz zapora, kjer je bil zaradi uboja, spet zašel na kriva pota.

Objavljeno
18. september 2018 16.00
Posodobljeno
18. september 2018 16.00
Robi Matuha je opran krivde. FOTO: Igor Mali
Ljubljana – Očitki o tatvini v gostilni Ledinek na Šmarni gori niso najhujše, zaradi česar se je moral pred sodiščem zagovarjati Robi Matuha, saj naj bi kaznivo dejanje storil med pogojnim odpustom, potem ko je bil v zaporu zaradi uboja. A ga je sodišče tokrat v dvomu oprostilo.

Matuha je trdil, da se v času vloma vso noč ni premaknil od svojega dekleta, in tudi to pritrjuje, da je bilo tako. »Zagotovo ni bil tam gori, nikoli ne gre ven brez mene. Nenehno sva skupaj, sva kot rit in srajca,« je sodniku Zvjezdanu Radonjiću zatrdilo dekle. Za Matuho so bile obremenilne biološke sledi na ročajih vrečk, ki so jih storilci med begom pustili na Šmarni gori, Matuha pa trdi, da ne ve, kako so se v noči na 30. april 2016 sploh znašle tam. Pred tem je namreč v podobne vrečke v nekaj kilometrov oddaljenem hotelu Lipa na Celovški cesti, kjer z dekletom živita, naložil stare cunje in jih odložil pri smetnjakih.

Ravno o smetnjakih je bil govor tudi v primeru grozovite smrti Žige Kastrine. Aprila 2006 ga je Matuha po prepiru v stanovanju na Glinškovi ploščadi v Ljubljani umoril, njegovo truplo položil v kopalno kad, ga po nekaj dneh spravil v spalno vrečo in odnesel v klet, ko pa je začelo iz nje močno smrdeti, ga je odnesel v smetnjak ter nanj nametal druge smeti. Smetarji so nesrečnega pokojnika odpeljali na deponijo, ko pa so policisti šele slabo leto dni pozneje kot osumljenca prijeli Matuho in je opisal, kaj je storil, je bilo za izkop trupla že prepozno. Takrat so ocenili, da leži pod 24 metri odpadkov, poleg tega iskanje trupla ni bilo izvedljivo že zaradi verjetnega ekološkega onesnaženja in možnosti eksplozij deponijskih plinov.

Matuha je bil zaradi uboja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti pravnomočno obsojen na deset let zapora, kazen bi v celoti prestal februarja lani, a so mu avgusta 2015 podarili pogojni odpust. Že malo pozneje pa se je torej znova znašel v primežu policistov, ki so ga osumili, da se je skupaj z dvema neznancema v noči na 30. april 2016 odpravil na Šmarno goro, tam naj bi med drugo in tretjo uro zjutraj vdrli v gostilno Ledinek ter v vrečke nametali vse, kar jim je prišlo pod roke: meso, pijače, sladkarije, proteinske napitke in cele dereze. Ko so odhajali, pa jih je presenetil zgodnji sprehajalec, zato so nekaj plena odvrgli, a še vedno odnesli štiri pare derez, osem plastenk pijače in 12 čokoladic.

Na podlagi sledi DNK na ročajih dveh odvrženih vrečk, na eni so bile Matuhove celo prevladujoče, je bilo tožilstvo neomajno prepričano o njegovi krivdi, zato mu je v zameno za priznanje krivde ponujalo šest mesecev zapora. Vendar Matuha ni priznal, le neke vrečke naj bi torej odložil pri smetnjakih na Celovški, pri čemer je dodal, da v življenju še ni bil na Šmarni gori.

Kriminalistični inšpektor, ki je raziskoval sledi na vrečkah, pa kot izvedenec ni mogel povsem izključiti niti njegove zgodbe, zato je bila Radonjićeva sodba v imenu ljudstva popolnoma logična. Matuho je v dvomu oprostil, »kar pa seveda ne pomeni, da ni storil kaznivega dejanja. Nihče ne ve tega, razen njega. V odstotkih je zame 50 : 50. Njegov zagovor ni prepričljiv. Možno je celo, da je ti vrečki, ki ju je zagotovo držal v rokah, nekomu dal, pa noče povedati komu, da ga ne bi spravil v kazenski pregon. Glede na vse skupaj pa ne moremo niti trditi, da je v noči na 30. januar 2016 bil na Šmarni gori.«