Če je policist izurjen, to še ne pomeni, da njegovo delo ni nevarno
Ni mogoče dopustiti sklepanja, da je policistovo delo takšno, da mora morebitno škodo (poškodbo) vzeti v zakup.
Odpri galerijo
Sodba bi, če bi obstala, poslala policistom sporočilo, da bodo v primeru nastanka poškodbe morali sami nositi odgovornost za nastalo škodo. FOTO: Igor Mali
Ljubljana – Vrhovno sodišče je razveljavilo sodbo višjega sodišča, po kateri je tožbeni zahtevek policista, ki se je poškodoval med delom, ko je nekoga lovil v temi, neupravičen. Res je, da so policisti usposobljeni za tovrstne intervencije, ob tem opozarjajo vrhovni sodniki, vendar to še ne pomeni, da njegova naloga ni bila nevarna in da je policistovo delo pač takšno, da mora morebitno škodo vzeti v zakup.
Letno se pri svojem delu poškoduje kar nekaj policistov. Po besedah tiskovne predstavnice policije Vesne Drole se je lani tako med delom poškodovalo 229 uslužbencev policije, leta 2017 pa 241. Vrhovno sodišče je o zadevi, o kateri pišemo, sicer odločilo pred kratkim, a primer se je zgodil že pred sedmimi leti, ko je takrat policisti torej v temi in po neravnem terenu lovil kršitelja javnega reda in miru.
Tožbo je vložil zoper zavarovalnico, pri kateri je imel njegov delodajalec sklenjeno pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo in sodišče prve stopnje je toženki ob upoštevanju tožnikovega 30-odstotnega soprispevka k nastanku škode tudi naložilo plačilo 1610 evrov odškodnine za zvin kolena in nateg desnega sklepa med lopatico in ključnico. Odločilo je namreč, da je bilo policijsko delo v konkretnih okoliščinah nevarna dejavnost, zato je tudi podana objektivna odgovornost delodajalca. V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.
A je višje sodišče torej zadevo obrnilo na glavo in pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi toženke pa je ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.
Policist je na vrhovno sodišče vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo višjega sodišča in predlagal spremembo sodbe in potrditev prvostopenjske odločitve. Vrhovni sodniki pa so se morali ukvarjati predvsem z vprašanjem, ali hiter in eksploziven tek policista, ki lovi in je osredotočen na bežečo osebo (ob prisotnosti ovir), pomeni dejavnost s povečano nevarnostjo.
Škoda v tem primeru ni bila velika, a je primer zanimiv že zaradi stališča vrhovnih sodnikov, da v tovrstnih primerih ni mogoče dopustiti sklepanja, da je policistovo delo pač takšno, da mora morebitno škodo vzeti v zakup. »Takšno stališče bi privedlo do situacije, ko policisti ne bi bili pripravljeni zasledovati storilcev prekrškov ali kaznivih dejanj zaradi strahu, da bodo morebitno škodo nosili sami,« so opozorili vrhovi sodniki.
Policist je v zahtevi za varstvo zakonitosti torej opozoril, da se je poškodoval ponoči, v temi, ko je med hitrim in eksplozivnim tekom po neravnem terenu, na katerem so bile ovire, in medtem ko je bil pod vplivom adrenalina osredotočen na bežečo osebo, stopil v luknjo. Višje sodišče bi moralo upoštevati katalog standardnih policijskih postopkov, v katerem je delodajalec tak postopek opredelil za nevarnega ne glede na izkušenost policista. V nasprotnem primeru bi sodba poslala policistom sporočilo, da bodo v primeru nastanka poškodbe morali sami nositi odgovornost za nastalo škodo.
Vrhovni sodniki so ob tem pojasnili, da o nevarni dejavnosti pri delu policista govorimo, kadar ta opravlja tako delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje. »Nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem še s tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil ni mogoče preprečiti nastanka škode,« so opozorili vrhovni sodniki.
Strinjali so se sicer, da je kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode pri policistih višji kot pri drugih ljudeh, saj so policisti posebej izurjeni za ukrepanje v nevarnih situacijah. Vsako delo policistov, tudi če gre za intervencijo, samo po sebi tudi ni nevarno, so opozorili, pa tudi, da so že ob sami intervenciji sicer policisti izpostavljeni določenemu tveganju, vendar to glede na njihovo posebno izurjenost ni neobičajno. Lahko pa takšno postane v določenih okoliščinah, zaradi katerih je sicer za policista običajno tvegana dejavnost postala nevarna. Prav takšne okoliščine je tožnik v tem primeru zatrjeval in po mnenju vrhovnih sodnikov tudi dokazal.
S stališčem, da lovljenje in sledenje osumljencev kaznivih dejanj v nočnih razmerah ni nevarno zaradi policistove posebne izurjenosti, se vrhovno sodišče tako ni moglo strinjati. Reviziji tožeče stranke so vrhovni sodniki zato ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavili in zadeva vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje.
Letno se pri svojem delu poškoduje kar nekaj policistov. Po besedah tiskovne predstavnice policije Vesne Drole se je lani tako med delom poškodovalo 229 uslužbencev policije, leta 2017 pa 241. Vrhovno sodišče je o zadevi, o kateri pišemo, sicer odločilo pred kratkim, a primer se je zgodil že pred sedmimi leti, ko je takrat policisti torej v temi in po neravnem terenu lovil kršitelja javnega reda in miru.
Tožbo je vložil zoper zavarovalnico, pri kateri je imel njegov delodajalec sklenjeno pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo in sodišče prve stopnje je toženki ob upoštevanju tožnikovega 30-odstotnega soprispevka k nastanku škode tudi naložilo plačilo 1610 evrov odškodnine za zvin kolena in nateg desnega sklepa med lopatico in ključnico. Odločilo je namreč, da je bilo policijsko delo v konkretnih okoliščinah nevarna dejavnost, zato je tudi podana objektivna odgovornost delodajalca. V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.
A je višje sodišče torej zadevo obrnilo na glavo in pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi toženke pa je ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.
Policist je na vrhovno sodišče vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo višjega sodišča in predlagal spremembo sodbe in potrditev prvostopenjske odločitve. Vrhovni sodniki pa so se morali ukvarjati predvsem z vprašanjem, ali hiter in eksploziven tek policista, ki lovi in je osredotočen na bežečo osebo (ob prisotnosti ovir), pomeni dejavnost s povečano nevarnostjo.
Nevarnost, da policisti ne bi več nikogar lovili
Škoda v tem primeru ni bila velika, a je primer zanimiv že zaradi stališča vrhovnih sodnikov, da v tovrstnih primerih ni mogoče dopustiti sklepanja, da je policistovo delo pač takšno, da mora morebitno škodo vzeti v zakup. »Takšno stališče bi privedlo do situacije, ko policisti ne bi bili pripravljeni zasledovati storilcev prekrškov ali kaznivih dejanj zaradi strahu, da bodo morebitno škodo nosili sami,« so opozorili vrhovi sodniki.
Policist je v zahtevi za varstvo zakonitosti torej opozoril, da se je poškodoval ponoči, v temi, ko je med hitrim in eksplozivnim tekom po neravnem terenu, na katerem so bile ovire, in medtem ko je bil pod vplivom adrenalina osredotočen na bežečo osebo, stopil v luknjo. Višje sodišče bi moralo upoštevati katalog standardnih policijskih postopkov, v katerem je delodajalec tak postopek opredelil za nevarnega ne glede na izkušenost policista. V nasprotnem primeru bi sodba poslala policistom sporočilo, da bodo v primeru nastanka poškodbe morali sami nositi odgovornost za nastalo škodo.
Vrhovni sodniki so ob tem pojasnili, da o nevarni dejavnosti pri delu policista govorimo, kadar ta opravlja tako delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje. »Nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem še s tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil ni mogoče preprečiti nastanka škode,« so opozorili vrhovni sodniki.
Policisti posebej izurjeni, vendar...
Strinjali so se sicer, da je kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode pri policistih višji kot pri drugih ljudeh, saj so policisti posebej izurjeni za ukrepanje v nevarnih situacijah. Vsako delo policistov, tudi če gre za intervencijo, samo po sebi tudi ni nevarno, so opozorili, pa tudi, da so že ob sami intervenciji sicer policisti izpostavljeni določenemu tveganju, vendar to glede na njihovo posebno izurjenost ni neobičajno. Lahko pa takšno postane v določenih okoliščinah, zaradi katerih je sicer za policista običajno tvegana dejavnost postala nevarna. Prav takšne okoliščine je tožnik v tem primeru zatrjeval in po mnenju vrhovnih sodnikov tudi dokazal.
S stališčem, da lovljenje in sledenje osumljencev kaznivih dejanj v nočnih razmerah ni nevarno zaradi policistove posebne izurjenosti, se vrhovno sodišče tako ni moglo strinjati. Reviziji tožeče stranke so vrhovni sodniki zato ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavili in zadeva vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje.
