Dobri dve leti za ugrabitev in tri ure mučenja
Branko Mrkun bo do pravnomočnosti sodbe ostal v priporu, oškodovanka se boji za življenje.
Odpri galerijo
Branko Mrkun je obsojen zaradi ugrabitve nekdanje partnerice. Sodba še ni pravnomočna. FOTO: Mojca Marot
Celje – Branko Mrkun je za ugrabitev svoje nekdanje partnerice, upokojene direktorice enega od celjskih javnih podjetij, dobil dve leti in štiri mesece zapora. Oškodovanka s sodbo še zdaleč ni zadovoljna, saj se boji, da bo Mrkun, ko bo svoje odsedel, dokončal, kar je začel lani aprila, ko jo je ugrabil, jo zvezal in ji grozil s smrtjo.
Mrkun je 20. aprila lani v večernih urah oškodovanko pričakal v garaži pred njenim domom v Trnovljah pri Celju, je dogajanje v sodbi povzela sodnica celjskega okrožnega sodišča Lidia Kralj. Oškodovanko je Mrkun s pištolo v roki prisilil, da je sedla v njegov avto na sovoznikov sedež, levo roko ji je z debelejšo vrvjo privezal za ročno zavoro. Odpeljal jo je v Lešje v Škofjo vas, kjer ji je v nedokončanem objektu z lepilnim trakom zvezal roke in noge. Potem jo je tri ure zasliševal. Sodnica je dejala, da naj bi jo takrat podučil, da če bo odgovarjala po resnici, bo dobila strel v glavo, če bo lagala, pa bo počasi umirala, za vsako laž, da ji bo odrezal prst, da ne sme na glas jokati, ker jo bo »poknil« itd.
Ključni razlog za ugrabitev je bila pravnomočna sodba na pravdi, s katero je Mrkun izgubil prav objekt v Lešju. Sodbo višjega sodišča je dobil en mesec pred ugrabitvijo, po tem, ko sta se z oškodovanko zanjo deset let pravdala. Da naj nanj prepiše nepremičnino, je zahteval tudi med triurnim zasliševanjem in grožnjami. V strahu mu je vse to obljubila, potem ko ji je zagrozil, da jo bo ubil in tudi njene otroke, mu je obljubila še, da o tem ne bo ničesar povedala policiji. Potem jo je odpeljal domov, oškodovanka pa je policijo obvestila naslednji dan in odšla v krizni center.
Sprva je bila zoper Mrkuna vložena obtožnica zaradi nasilništva, sojenje se je na celjskem okrajnem sodišču že začelo. Je pa po zaslišanju oškodovanke tožilstvo obtožnico modificiralo, Mrkuna obtožilo ugrabitve, zadevo so prestavili na okrožno sodišče, kjer so Mrkuna včeraj na prvi stopnji tudi obsodili.
Sodnica je v obrazložitvi sodbe pojasnila, da je sodišče tehtalo med Mrkunovimi in oškodovankinimi izjavami, glede na to, da sta bila edina na kraju dejanja. Mrkun je krivdo zanikal, dejal je, da se je z oškodovanko srečal pred Mercatorjem v Celju, da je šla z njim prostovoljno v Lešje in da spore rešuje po mirni poti. Sodišče mu ni verjelo. Kot je pojasnila sodnica, je izvedenka sodne medicine odkrila poškodbe, ki so skladne s pričanjem oškodovanke, kako in kje je bila zvezana. Prav tako naj bi njuna korespondenca po elektronski pošti kazala, da ni mogoče, da bi z njim prostovoljno sedla v avto, je dejala sodnica: »Leta so tekli pravdni in kazenski postopki. Življenjsko neverjetno in nelogično je, da bi šla z vami prostovoljno, in to v temi.«
Sodnica je povzela, da je bil očitno razlog za tako dejanje sodba višjega sodišča v pravdi, po kateri je Mrkun ostal brez nepremičnine, in dodala: »Na tak način se spori ne rešujejo. Zato je zaporna kazen edina primerna.« S tem se oškodovanka sicer strinja, a je z višino dosojene kazni, v katero se mu bo vštel tudi čas, ki ga je prebil v priporu, zelo nezadovoljna: »Čez leto dni, verjetno še prej, bo zunaj. A potem naj pa imam oči na hrbtu in vsepovsod? Bojim se, da bo dokončal, kar je začel.«
Klinični psiholog je za Mrkuna ugotovil, da reagira agresivno, ko je potisnjen v kot. Tudi zato je oškodovanka pred izrekom sodbe prosila sodišče, da bi mu naložilo najvišjo možno kazen, to je deset let zapora. Tožilka Ksenja Cizl je za dejanje, ki ga je Mrkun po njenem storil načrtovano in z direktnim naklepom, predlagala dve leti in pol zapora.
Mrkun je 20. aprila lani v večernih urah oškodovanko pričakal v garaži pred njenim domom v Trnovljah pri Celju, je dogajanje v sodbi povzela sodnica celjskega okrožnega sodišča Lidia Kralj. Oškodovanko je Mrkun s pištolo v roki prisilil, da je sedla v njegov avto na sovoznikov sedež, levo roko ji je z debelejšo vrvjo privezal za ročno zavoro. Odpeljal jo je v Lešje v Škofjo vas, kjer ji je v nedokončanem objektu z lepilnim trakom zvezal roke in noge. Potem jo je tri ure zasliševal. Sodnica je dejala, da naj bi jo takrat podučil, da če bo odgovarjala po resnici, bo dobila strel v glavo, če bo lagala, pa bo počasi umirala, za vsako laž, da ji bo odrezal prst, da ne sme na glas jokati, ker jo bo »poknil« itd.
Ključni razlog za ugrabitev je bila pravnomočna sodba na pravdi, s katero je Mrkun izgubil prav objekt v Lešju. Sodbo višjega sodišča je dobil en mesec pred ugrabitvijo, po tem, ko sta se z oškodovanko zanjo deset let pravdala. Da naj nanj prepiše nepremičnino, je zahteval tudi med triurnim zasliševanjem in grožnjami. V strahu mu je vse to obljubila, potem ko ji je zagrozil, da jo bo ubil in tudi njene otroke, mu je obljubila še, da o tem ne bo ničesar povedala policiji. Potem jo je odpeljal domov, oškodovanka pa je policijo obvestila naslednji dan in odšla v krizni center.
Sprva je bila zoper Mrkuna vložena obtožnica zaradi nasilništva, sojenje se je na celjskem okrajnem sodišču že začelo. Je pa po zaslišanju oškodovanke tožilstvo obtožnico modificiralo, Mrkuna obtožilo ugrabitve, zadevo so prestavili na okrožno sodišče, kjer so Mrkuna včeraj na prvi stopnji tudi obsodili.
Dokazi v prid oškodovanki
Sodnica je v obrazložitvi sodbe pojasnila, da je sodišče tehtalo med Mrkunovimi in oškodovankinimi izjavami, glede na to, da sta bila edina na kraju dejanja. Mrkun je krivdo zanikal, dejal je, da se je z oškodovanko srečal pred Mercatorjem v Celju, da je šla z njim prostovoljno v Lešje in da spore rešuje po mirni poti. Sodišče mu ni verjelo. Kot je pojasnila sodnica, je izvedenka sodne medicine odkrila poškodbe, ki so skladne s pričanjem oškodovanke, kako in kje je bila zvezana. Prav tako naj bi njuna korespondenca po elektronski pošti kazala, da ni mogoče, da bi z njim prostovoljno sedla v avto, je dejala sodnica: »Leta so tekli pravdni in kazenski postopki. Življenjsko neverjetno in nelogično je, da bi šla z vami prostovoljno, in to v temi.«
- Svojo nekdanjo partnerko je ugrabil, da bi mu prepisala nepremičnino.
- Sodišče je verjelo oškodovanki.
- Oškodovanka se boji za svojo varnost, saj bo obsojeni najbrž kmalu na prostosti.
Sodnica je povzela, da je bil očitno razlog za tako dejanje sodba višjega sodišča v pravdi, po kateri je Mrkun ostal brez nepremičnine, in dodala: »Na tak način se spori ne rešujejo. Zato je zaporna kazen edina primerna.« S tem se oškodovanka sicer strinja, a je z višino dosojene kazni, v katero se mu bo vštel tudi čas, ki ga je prebil v priporu, zelo nezadovoljna: »Čez leto dni, verjetno še prej, bo zunaj. A potem naj pa imam oči na hrbtu in vsepovsod? Bojim se, da bo dokončal, kar je začel.«
Klinični psiholog je za Mrkuna ugotovil, da reagira agresivno, ko je potisnjen v kot. Tudi zato je oškodovanka pred izrekom sodbe prosila sodišče, da bi mu naložilo najvišjo možno kazen, to je deset let zapora. Tožilka Ksenja Cizl je za dejanje, ki ga je Mrkun po njenem storil načrtovano in z direktnim naklepom, predlagala dve leti in pol zapora.
