Finančne preiskave: udarec po žepu včasih učinkovitejši od zapora

Ljubljana – Po zadnjih odmevnih kazenskih ovadbah zaradi nepravilnosti pri obnovi in gradnji blokov šoštanjske termoelektrarne so se znova razvnela vprašanja, kako dobiti nazaj »pokradene« milijone evrov. Eden od uspešnih ukrepov preiskovalcev je bržkone začasno zavarovanje premoženja, a to vendarle ni tako preprosto, kot si navadno predstavlja laična javnost.

V Sloveniji imamo tri sisteme finančnih preiskav. Prva se izvaja po zakonu o kazenskem postopku in je v rokah policije, druga je finančna preiskava po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Zopni), ki jo odredi in vodi državni tožilec.

V tej preiskavi praviloma sodeluje policija, ni pa obvezno. Imamo namreč primere, ko je tožilec vodil preiskavo brez pomoči policije, kar je sicer v praksi precej redko. Tretja oblika finančne preiskave pa je t. i. prirast premoženja. Takšno preiskavo vodi finančna uprava, policija pa v njej ne sodeluje.

»Finančne preiskave, ki jih izvaja policija po zakonu o kazenskem postopku, so eno močnejših orodij organov za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj,« pravi Dušan Florjančič, vodja sektorja za gospodarsko kriminaliteto pri upravi kriminalistične policije.

Učinkovito je predvsem zato, ker se storilcu odvzame premoženje, ki je bilo glavni motiv za storitev kaznivega dejanja. Sogovornik se strinja, da storilca finančna sankcija večkrat bolj prizadene kot kazenska. »Če nekomu odvzamete produkt njegovega dela, po načelu cost benefit tudi kriminal ni več motivacijski,« poudarja Florjančič.

Kazenska in finančna preiskava z roko v roki

»Zato zelo intenzivno delamo na področju zavarovanja oziroma odvzema premoženja. Policija izvorno nima pristojnosti za zaseg protipravno pridobljenega premoženja, razen kadar zakon to izrecno določa, ker kaznivo dejanje neposredno generira premoženjsko korist oziroma so denar ali vrednostni papirji neposreden produkt kaznivega dejanja. Primer so korupcijska kazniva dejanja, ko denimo zasežemo podkupnino.«

»V policiji izvajamo integrirano vzporedno finančno preiskavo, in sicer na podlagi kazenskoprocesnih predpisov ter notranjih kriterijev in usmeritev, ki jih imamo v policiji. Praviloma jo izvajamo v vseh primerih, ko ugotovimo večjo premoženjsko korist.

To pomeni, da hkrati preiskujemo kazniva dejanja in preverjamo še finančni del sumljivega poslovanja. Finančne preiskave po zakonu o kazenskem postopku tako ni brez suma kaznivega dejanja. Poudariti velja, da mora biti podan najmanj razlog za sum kaznivega dejanja, ki generira premoženjsko korist. Pri Zopniju je nekoliko drugače, saj se tam finančna preiskava lahko izvede tudi brez sočasno uvedenega predkazenskega postopka.«

Finančno preiskavo izvajajo isti kriminalisti, ki preiskujejo konkretno kaznivo dejanje. Kriminalistični inšpektor skozi sumljive poslovne dogodke ugotavlja še izvor premoženja in mu je prav zato bistveno lažje zaznati in ugotoviti še premoženjsko korist, ki jo, če obstajajo pogoji, nato predlaga v nadaljnje zavarovanje.

Razumljivo je, da vsaka finančna preiskava ne obrodi želenih sadov in na koncu ni dovolj zakonskih pogojev za zavarovanje takšnega premoženja. Kadar pa je finančni del preiskave uspešen, pobudo za začasno zavarovanje določenega premoženja pošljejo pristojnemu tožilcu, ta pa jo posreduje v presojo sodišču.

Tožilec je tako še dodatni filter, če so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za zavarovanje, zadnje v vrsti pa je sodišče. Če to oceni, da so pogoji za začasno zavarovanje izpolnjeni in se začasno zavarovanje tudi odredi, je takšen kazenski postopek na sodišču prednosten.

V policijski pobudi mora biti točno specificiran predmet zavarovanja, zapisani morajo biti utemeljeni razlogi za sum, s katerimi ali zaradi katerih je bila pridobljena premoženjska korist, ali da je bila takšna korist pridobljena za drugega oziroma nanj prenesena.

Kot zadnje in najtežje dokazljivo pa je treba utemeljiti, da bi osumljenec sam ali prek drugih oseb to korist opravil za nadaljnjo kriminalno dejavnost, jo skril, uničil ali kako drugače z njo razpolagal in bi po končanem kazenskem postopku močno otežil morebiten odvzem.

»V teh zadevah je treba ukrepati hitro, še posebej se je to pokazalo med finančno krizo, ko smo zaznavali precejšnje padce vrednosti nepremičnin in predvsem vrednostnih papirjev. V času, ko so se vrednostni papirji podali v zavarovanje, je njihova vrednost lahko že občutno padla,« je eden od razlogov, zakaj pri tem ne gre odlašati. Tudi zakon pravi, da je treba ukrepati hitro, kar pa je zgolj pravni pojem, ki se ga velikokrat tolmači povsem subjektivno.

Lani za 131 milijonov pobud za zavarovanje premoženja

Lani so kriminalisti izvedli 276 finančnih preiskav zoper 513 fizičnih in 206 pravnih oseb, protipravna premoženjska korist, ki so jo ugotavljali, pa je bila več kot 171 milijonov evrov. Tožilstvu so podali 150 pobud za začasno zavarovanje premoženja v skupni vrednosti nad 131 milijonov evrov.

Na policiji nimajo točnih podatkov, kaj se z njihovimi pobudami v nadaljevanju dogaja, saj tožilec ni zavezan, da policiji poda povratno informacijo, kaj se je dogajalo s pobudo, ko jo je enkrat poslal v presojo sodišču. Sogovornik predvideva, da ima sodišče pri presoji utemeljenosti pobude največkrat zadržke pri dokazovanju obstoja nevarnosti, da bo storilcu po končanem kazenskem postopku premoženje nezakonitega izvora težko zapleniti.

Finančna preiskava gre večkrat z roko v roki še z drugimi institucijami, kot sta denimo finančna uprava in urad za preprečevanje pranja denarja. Florjančič ne skriva, da pri posameznih zadevah včasih nastane kratki stik, na splošno gledano pa je sodelovanje zelo dobro.

»Nekaterih finančnih preiskav si ne znamo predstavljati brez tesnega sodelovanja z omenjenima službama, ker imata tako finančna uprava kot urad za preprečevanje pranja denarja specifična pooblastila in lahko po tej poti prideta do podatkov, do katerih se policija v predkazenskih postopkih sama ne more dokopati.«

V bolj zapletenih primerih ustanovijo specializirano preiskovalno skupino, sestavljeno tako iz kriminalistov kot predstavnikov drugih državnih organov, v njej pa je vsak odgovoren za svoj del zbiranja dokazov za uspešno izvedbo predkazenskega postopka.

Težje je, kadar gredo lovke preiskave še na tuje

Nobena skrivnost ni, da storilci premoženje radi skrijejo nekje na tujem, da bi tako laže zakrili pot denarja ali pa preiskovalcem otežili zaseg oziroma zamrznitev umazanega denarja. To pa preiskavo, če ne drugega, precej otežuje in predvsem podaljša. Pri begu denarja v tujino se preiskovalci povežejo s tujimi organi, ki potem zbirajo podatke o premoženju na tujem.

Sogovornik iz izkušenj pove, da pri podatkih, ki so javno dostopni, ni težav, se pa te pojavljajo na primer pri bančnih vlogah, kjer praviloma brez zaprosila za mednarodno pravno pomoč ne gre.

Če se ugotovi, da osumljenec na tujem razpolaga z nepremičnino ali vrednejšo premično stvarjo, denimo jahto, naše sodišče najprej izda sklep o začasnem zavarovanju. Sklep se na podlagi mednarodnih sporazumov pošlje sodišču v tujino s prošnjo, da stvar zavaruje oziroma v primeru izdane pravnomočne sodbe sodišča tudi zaseže. Vendar velja poudariti, da ne policija ne sodišče na delovanje pravosodnih organov na tujem nimata nikakršnega vpliva.