Igralec Ivanušič dobil tožbo, a ostal brez službe

Maribor – Dramski igralec Jure Ivanušič v sporu z Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) še ne bo (če sploh) dočakal zadoščenja. Sodnik Marko Čagran bo najprej izdal vmesno sodbo, ali je Ivanušičeva tožba sploh upravičena, šele potem se bo ukvarjal z odškodninskim zahtevkom v višini 165.310 evrov.

Ivanušič se je nad podravsko podružnico ZSSS spravil iz prepričanja, da ga je sindikalist Andrej Zorko slabo zastopal v sporu zoper Slovensko narodno gledališče (SNG) Maribor. Od sindikata terja plače in regrese, ki bi jih zaslužil v SNG med decembrom 2007 in marcem 2013, ter še 10.000 evrov za psihične bolečine.

Ivanušič je pred desetimi leti ostal brez službe, ker je zavrnil vlogo, saj je imel »pomisleke glede golote in spolnih namigovanj v tekstu za otroško predstavo« Cesarjeve preobleke. Doletela ga je izredna odpoved delovnega razmerja z razlago, da je gledališču povzročil večjo materialno škodo.

Za zastopanje pred sodiščem je pooblastil ZSSS oziroma sindikalista Andreja Zorka. Sodišče je oktobra 2007 pravnomočno odločilo v njegov prid in lahko bi se vrnil na delo. A tu se zgodba zaplete. Ivanušič trdi, da ni vedel, da se mora na delo vrniti v šestih mesecih po pravnomočni sodbi, saj da mu Zorko tega ni povedal. Še več: Zorko mu je menda celo svetoval, naj počaka do konca revizije, ki jo je zahtevalo gledališče, sodišče pa jo je zavrnilo šele po štirih letih.

»To ne drži, tekel je šestmesečni rok za vrnitev na delo, to sem mu tudi ustno povedal. Ivanušič je bil o tem obveščen,« se je očitkov branil Zorko, ki od leta 2006 ni več zaposlen pri ZSSS Podravje, zdaj namreč kot sekretar dela v sindikalni centrali v Ljubljani. »Ste mu po tej sodbi (višjega sodišča, op. p.) še kaj svetovali?« je zanimalo sodnika Čagrana. »Bila sva v stikih, pri uresničitvi sodbe se je začelo zapletati, kolikor mi je znano, SNG ni hotel izvršiti sodbe. Stranka se je pogovarjala o prihodu nazaj na delo, zakaj se to ni zgodilo, pa ne vem. Na razgovoru nisem bil navzoč,« je odvrnil Zorko.

»Vas je gospod Ivanušič povabil, da se udeležite sestanka pri Roškarju (Danilo, direktor SNG, op. p.)?« je zanimalo odvetnika Nenada Zečevića, pravnega zastopnika sindikata. »Ne, me je pa obvestil, da ni bilo konsenza.« »Vsi vemo, da revizija ne zadrži izvršitve. Ste mu kdaj zatrjevali da se nikamor ne mudi in ga ne bi opomnili na šestmesečni rok?« je vztrajal Zečević. »Ne,« je bil kratek Zorko. »Je od vas kadar koli zahteval, da sprožite izvršilni postopek?« »Izrecno tega ni nikoli zahteval.«

»Ste izrecno obvestili Ivanušiča, da ste prenehali delo na sindikatu?« je zanimalo odvetnika Boruta Mihurka, ki zastopa Ivanušiča. »Da. Velikokrat sva bila na kavi, vedel je, da sem šel za sekretarja v Ljubljano.« »Kakšne pogoje je postavil za vrnitev na delo?« je nadaljeval Mihurko. »Želel je priti nazaj kot zmagovalec,« je pojasnil Zorko.

Za direktorja so bili pogoji nesprejemljivi

A pogoji, ki jih je Ivanušič postavil, so bili za direktorja SNG Danila Roškarja nesprejemljivi. »Kaj je zahteval?« je zanimalo Zečevića. »Naj mu dam mali oder, da bo delal projekte. A jaz nisem umetniški direktor,« je odvrnil Roškar. »Kaj bi delal Ivanušič, če bi ga zaposlili?« pa je zanimalo odvetnika Mihurka. »Igral bi, saj je igralec. Morda bi bral tekste. Igralci dobro berejo tekste,« je dejal Roškar.

Tajnica v pravni službi sindikata Stanislava Vončina je potrdila, da je Zorko vedel za šestmesečni rok za vrnitev na delo, v nekem telefonskem pogovoru ji je celo dejal, da Ivanušič ne bo šel nazaj, da ima neki »biznis« z Radom Šerbedžijo v Nemčiji. »Če bi se zglasil na sindikatu, bi mu kdo pomagal do prave osebe?« jo je vprašal Zečević; Zorko je takrat že delal v Ljubljani. »Seveda, sploh če bi prišel do mene,« je odvrnila Vončina, prijazno pogledala Ivanušiča, rekoč: »Jure,« in z resnega igralčevega obraza za hip zvabila celo nasmešek.