
Naročite se
|Prijavite se
Ljubljana – V kazenskih ali pravdnih postopkih se sodniki večkrat znajdejo v položaju, ko samo pravno znanje in izkušnje niso dovolj za pravično razsodbo. Takrat navadno potrebujejo pomoč zunanjih strokovnjakov, ki lahko igrajo ključno vlogo pri odločitvah sodišča. Sodniki so načeloma vezani na mnenje sodnega izvedenca ali drugega strokovnjaka, vendar imajo kljub vsemu proste roke, izvedensko mnenje jih namreč ne obvezuje, z njim si le pomagajo.
V praksi se večkrat izkaže, da se sodna odločba opre ravno na mnenje izvedenca, zato bi lahko rekli, da ni nujno, da obtožencem v kazenskih postopkih usodo krojijo sodniki, saj imajo pri tem lahko precej besede prav zapriseženi sodni izvedenci. Precej pogost primer je ocena obtoženčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja, kjer usposobljeni strokovnjaki ocenijo, ali se je posameznik dejanja zavedal ali ne, lahko pa da je bila njegova prištevnost samo zmanjšana. Vse to na koncu vpliva na izrek kazenske sankcije. Lahko bi rekli, da so sodni izvedenci in cenilci večkrat nepogrešljivi sodelavci sodišč.
S sodišči poleg izvedencev redno sodelujejo še tolmači (največkrat pri jezikovnih ovirah) in cenilci. Ti predvsem ocenjujejo škodo. Precej bolj razgibano delo pa imajo običajno prav izvedenci. Postopek imenovanja za sodnega izvedenca vodi pravosodno ministrstvo po zakonu o sodiščih in pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.
Zakon o sodiščih vsebuje definicijo sodnih izvedencev, in sicer so to osebe, imenovane za neomejen čas, s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid in mnenje glede strokovnih vprašanj, za katera tako določa zakon ali glede katerih sodišče oceni, da pri presoji potrebuje pomoč strokovnjaka. V zakonu še piše, da se smejo sodni izvedenci sklicevati na to svojo lastnost samo, kadar dajejo mnenja na zahtevo sodišča ali na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic ter za obrambo njenih pravic ali ugleda.
Dela ne opravljajo samo v sodnih sporih
Seznam sodnih izvedencev je javen, saj tako sodišča in stranke v postopku laže poiščejo ustreznega strokovnjaka. Pri izbiri imajo proste roke. Zdaj je dejavnih 1452 izvedencev na 41 področjih in na prek sto podpodročjih. Poleg bolj znanih, kot so strokovnjaki za forenzično-kriminalistične preiskave, izvedenci medicinske in psihiatrične stroke ter ekonomisti, precej je strokovnjakov s področja gradbeništva, se najdejo tudi takšni, ki jih sodniki gotovo izjemno redko zaprosijo za pomoč. To so, denimo, izvedenci za judo, antikvitete, slaščičarstvo in športne konje. Dodati pa je treba, da izvedence lahko angažirajo tudi posamezniki, v kakšnih drugih sporih ali okoliščinah, ne nujno za potrebe sodnega postopka.
Sodišča so pri svojih odločitvah popolnoma samostojna in neodvisna, vezana le na ustavo in zakon. To velja tudi za določitev sodnih izvedencev. Sodnik tako lahko izdelavo izvedenskega mnenja zaupa ne le sodnim izvedencem, torej tistim, ki jih je imenovalo pristojno ministrstvo, temveč tudi drugim osebam ali celo ustanovam, prav tako imajo stranke možnost same predlagati, koga naj se določi za izvedenca, oziroma zahtevati njegovo izločitev. Tako ni prav nobenih zadržkov, da se za pomoč ne bi obrnili na tuje strokovnjake.
Ministrstvo za pravosodje na morebitno angažiranje tujih izvedencev v konkretnih sodnih postopkih nima vpliva niti z navedenim angažiranjem ni seznanjeno. Med odmevnejšimi tujimi mnenji so bila mnenja švicarskih in britanskih strokovnjakov za odtise obuval, ki so pregledovali odtis na kraju zločina in športni copat Kristijana Kamenika, ki še vedno velja za glavnega osumljenca za brutalni štirikratni umor v Tekačevem.
Tudi po imenovanju se morajo izobraževati
»Sodni izvedenci in cenilci so imenovani za neomejen čas, njihova usposobljenost pa se preverja s posebnim preizkusom strokovnosti, ki ga kandidat opravlja za določeno strokovno področje in podpodročje, za katerega bi želel biti imenovan. Preizkus strokovnosti se opravlja pred komisijo, ki jo minister za pravosodje imenuje za posamezno strokovno področje in podpodročje, člani komisije pa so strokovnjaki za področje, za katero se opravlja preizkus.
Člani komisije morajo imeti najmanj takšno strokovno izobrazbo kot kandidat za sodnega izvedenca ali cenilca. Preizkus obsega preverjanje znanja s strokovnega področja in podpodročja, za katerega želi biti kandidat imenovan, in vključuje poznavanje predpisov, teorije in strokovne prakse z določenega strokovnega področja in podpodročja ter preverjanje pravnega znanja,« pojasnjujejo na ministrstvu za pravosodje, kjer imajo v ta namen prav poseben center.
Ko je posameznik že imenovan za sodnega izvedenca ali cenilca, pa to ne pomeni, da lahko strokovno literaturo postavi v kot, saj se mora še nadalje izobraževati in usposabljati. To mora tudi dokazovati, saj je sodni izvedenec ali cenilec dolžan po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let predložiti ministru za pravosodje najmanj pet dokazil o strokovnem izpopolnjevanju ter seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih.
Licenco izvedenca
V letih 2012 in 2013 je zaznati drastično odstopanje odvzema licenc (za primerjavo, leta 2011 jih je bilo 14, leto pozneje pa kar 134), saj je poteklo prehodno obdobje petih let od imenovanja, ko bi morali predložiti dokazila o strokovnem imenovanju, pa ga niso. Na ministrstvu pričakujejo, da bo zopet večji odvzem licenc leta 2017, saj se konec leta 2016 znova izteče rok o predložitvi omenjenih dokazil.
Komentarji