Najprej naj bi ga pretepel, nato še ustrelil v glavo
Umor: Mervan Šljivar je bil nedavno oproščen poskusa uboja na Fužinah, zdaj pa mu bodo sodili zaradi umora v Bosni.
Odpri galerijo
Mervan Šljivar bo po nedavno izrečeni oprostilni sodbi čez čas spet sedel na zatožno klop. FOTO: Marko Feist
Ljubljana – Če si je Mervan Šljivar lahko oddahnil, ko so ga decembra v Ljubljani oprostili poskusa uboja, pa ga lahko skrbi obtožba, ki jo je pred dnevi proti njemu vložila tožilka Dragica Abrahamsberg. Bremeni ga umora iz maščevanja, leta 2014 naj bi v Bosni in Hercegovini ustrelil razvpitega Nedžada Kličića z vdevkoma Krajiški ali Cazinski Rambo, ki je bil znan po tem, da je na spletni strani youtube pod naslovom Born for action (Rojen za akcijo) razkazoval svojo spretnost z orožjem.
Predlani je na Fužinah odmeval strelski obračun, Šljivar in Fadil Ferhatović naj bi streljala drug v drugega. Šljivar je bil obsojen na šest let zapora, a je sodbo razveljavilo višje sodišče, na vnovičnem prvostopenjskem procesu pa jo je odnesel z oprostilno sodbo, saj naj bi streljal v samoobrambi. Tožilstvo se je nad oprostilno sodbo pritožilo, odločitev višjega sodišča pa še ni znana.
A če so Šljivarju v zgodbi o fužinskem streljanju odpravili pripor, so mu ga avtomatično odredili znova. Proti njemu je namreč na preiskovalnem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani stekla preiskava zaradi domnevnega umora v Bosni.
V času Kličićevega umora naj bi slovenski državljan Šljivar živel pri Cazinu, sprla naj bi se zaradi Kličićevega dolga 12.000 evrov. Kličić naj bi Šljivarja prijavil policistom, da je nekomu naročil na njegovo hišo vreči eksplozivno napravo, tega pa naj bi to tako razjezilo, da se je odločil za maščevanje, so bile ugotovitve bosanskih preiskovalcev.
Zločin se je zgodil v noči na 14. september 2014 v lokalu Gold v Ostrožcu pri Cazinu, bosanski tožilci pa so v obtožbi zapisali, da so Haris Gredelj, Sabahudin Ikeljić, Dragan Pavlović in Mehmed Rekić skupaj s Šljivarjem ob pol enih zjutraj zamaskirani vstopili v ta lokal z namenom, da vzamejo življenje Kličiću. Ta je sam sedel v loži, Šljivar pa je stopil k njemu, ga s pištolo pretepel, nato pa umoril s strelom v glavo.
Preostali grešniki so bili medtem že obsojeni na kantonskem sodišču v Bihaću, Šljivar pa naj bi torej pobegnil v Slovenijo. Ko so ga naši policisti spraševali o očitanem mu zločinu v Bosni, je trdil, da je bil v času Kličićevega umora v svoji hiši, zjutraj pa bi se zaradi bolezni matere odpravil v Slovenijo. Sredi noči naj bi k njemu prišla Gredelj in Rekić in ga prosila, ali ju vzame s seboj, zato so se z njegovim porschejem panamero odpravili na pot. V Ljubljani ju je odložil v Štepanjskem naselju, za umor Kličića pa naj bi šele pozneje izvedel na svetovnem spletu.
Med ljubljansko sodno preiskavo je Šljivar molčal, prek videokonference so zaslišali tudi njegove domnevne pajdaše pri umoru v Bosni, a si z njimi niso mogli pomagati. Gredelj je namreč dejal, da je svojo kazen že odslužil, začel je živeti na novo, brez težav in komplikacij, zato o vsem skupaj noče več govoriti. Ikeljića daje amnezija in se menda ne spomni ničesar več. Rekić se izgovarja na stres in na strah za svojo varnost, tudi Pavlović omenja izgubo spomina in strah.
Pavlović je edini na domačem sodišču krivdo priznal in dejal, da je bila njegova vloga v lokalu Gold stražarska pri vhodnih vratih. Na parkirišču naj bi jim Šljivar razdelil »fantomke« oziroma maskirne kape. Vstopili so Šljivar, oborožen s pištolo, Ikeljić in Gredelj s puškama, Rekić z bejzbolsko palico. »Šljivar je takoj odšel proti pultu in tam zavil v levo, potem pa sem že zaslišal vpitje in strel ter klic 'tecite'. Vsi smo začeli bežati, med bežanjem pa sem slišal Šljivarja reči 'Ubil sem ga, Alaha mi',« je povedal Pavlović na kantonskem sodišču v Bihaću, kjer so ga obsodili na dve leti in osem mesecev zapora. Gredelj je bil obsojen na šest let in dva meseca, Rekić na šest let in pol, Ikeljić pa na pet let zapora.
Nekoliko bolj kot na videokonferenci so bili v Bosni zgovorni tudi preostali obtoženci. Šljivarjev namen naj bi bil po njihovih besedah le tako pretepsti Kličića, »da ga še lastna mati ne bi prepoznala«. Trenutka strela naj ne bi videl nihče od njih, po njem pa naj bi torej le slišali besede Šljivarja, naj zbežijo, saj je ubil Ramba. Rekiću naj bi pozneje dejal, »da ga ni hotel ubiti, a je potegnil sprožilec in nato zmrznil«.
Šljivarjev zagovornik, odvetnik Blaž Kovačič Mlinar, je proti vloženi obtožbi vložil ugovor, v katerem Okrožnemu sodišču v Ljubljani predlaga, naj obtožnice ne dopusti in ustavi kazenski postopek. Prepričan je namreč, da za klientovo krivdo ni niti enega dokaza, tudi preostali obtoženci ga v slovenski preiskavi niso obremenili, v bosanskem postopku pa so le lagali, da bi čim bolj razbremenili sebe. Ker obtoženci niso dolžni govoriti resnice, »so krivdo za svoja dejanja naprtili Šljivarju, ki pa v tamkajšnjem postopku ni bil udeležen in se zato tudi ni mogel braniti oziroma se opredeliti do teh očitkov«, meni Kovačič Mlinar.
Predlani je na Fužinah odmeval strelski obračun, Šljivar in Fadil Ferhatović naj bi streljala drug v drugega. Šljivar je bil obsojen na šest let zapora, a je sodbo razveljavilo višje sodišče, na vnovičnem prvostopenjskem procesu pa jo je odnesel z oprostilno sodbo, saj naj bi streljal v samoobrambi. Tožilstvo se je nad oprostilno sodbo pritožilo, odločitev višjega sodišča pa še ni znana.
Strel v glavo
A če so Šljivarju v zgodbi o fužinskem streljanju odpravili pripor, so mu ga avtomatično odredili znova. Proti njemu je namreč na preiskovalnem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani stekla preiskava zaradi domnevnega umora v Bosni.
V času Kličićevega umora naj bi slovenski državljan Šljivar živel pri Cazinu, sprla naj bi se zaradi Kličićevega dolga 12.000 evrov. Kličić naj bi Šljivarja prijavil policistom, da je nekomu naročil na njegovo hišo vreči eksplozivno napravo, tega pa naj bi to tako razjezilo, da se je odločil za maščevanje, so bile ugotovitve bosanskih preiskovalcev.
Zločin se je zgodil v noči na 14. september 2014 v lokalu Gold v Ostrožcu pri Cazinu, bosanski tožilci pa so v obtožbi zapisali, da so Haris Gredelj, Sabahudin Ikeljić, Dragan Pavlović in Mehmed Rekić skupaj s Šljivarjem ob pol enih zjutraj zamaskirani vstopili v ta lokal z namenom, da vzamejo življenje Kličiću. Ta je sam sedel v loži, Šljivar pa je stopil k njemu, ga s pištolo pretepel, nato pa umoril s strelom v glavo.
Preostali grešniki so bili medtem že obsojeni na kantonskem sodišču v Bihaću, Šljivar pa naj bi torej pobegnil v Slovenijo. Ko so ga naši policisti spraševali o očitanem mu zločinu v Bosni, je trdil, da je bil v času Kličićevega umora v svoji hiši, zjutraj pa bi se zaradi bolezni matere odpravil v Slovenijo. Sredi noči naj bi k njemu prišla Gredelj in Rekić in ga prosila, ali ju vzame s seboj, zato so se z njegovim porschejem panamero odpravili na pot. V Ljubljani ju je odložil v Štepanjskem naselju, za umor Kličića pa naj bi šele pozneje izvedel na svetovnem spletu.
Med ljubljansko sodno preiskavo je Šljivar molčal, prek videokonference so zaslišali tudi njegove domnevne pajdaše pri umoru v Bosni, a si z njimi niso mogli pomagati. Gredelj je namreč dejal, da je svojo kazen že odslužil, začel je živeti na novo, brez težav in komplikacij, zato o vsem skupaj noče več govoriti. Ikeljića daje amnezija in se menda ne spomni ničesar več. Rekić se izgovarja na stres in na strah za svojo varnost, tudi Pavlović omenja izgubo spomina in strah.
»Ubil sem ga, Alaha mi«
Pavlović je edini na domačem sodišču krivdo priznal in dejal, da je bila njegova vloga v lokalu Gold stražarska pri vhodnih vratih. Na parkirišču naj bi jim Šljivar razdelil »fantomke« oziroma maskirne kape. Vstopili so Šljivar, oborožen s pištolo, Ikeljić in Gredelj s puškama, Rekić z bejzbolsko palico. »Šljivar je takoj odšel proti pultu in tam zavil v levo, potem pa sem že zaslišal vpitje in strel ter klic 'tecite'. Vsi smo začeli bežati, med bežanjem pa sem slišal Šljivarja reči 'Ubil sem ga, Alaha mi',« je povedal Pavlović na kantonskem sodišču v Bihaću, kjer so ga obsodili na dve leti in osem mesecev zapora. Gredelj je bil obsojen na šest let in dva meseca, Rekić na šest let in pol, Ikeljić pa na pet let zapora.
Nekoliko bolj kot na videokonferenci so bili v Bosni zgovorni tudi preostali obtoženci. Šljivarjev namen naj bi bil po njihovih besedah le tako pretepsti Kličića, »da ga še lastna mati ne bi prepoznala«. Trenutka strela naj ne bi videl nihče od njih, po njem pa naj bi torej le slišali besede Šljivarja, naj zbežijo, saj je ubil Ramba. Rekiću naj bi pozneje dejal, »da ga ni hotel ubiti, a je potegnil sprožilec in nato zmrznil«.
Šljivarjev zagovornik, odvetnik Blaž Kovačič Mlinar, je proti vloženi obtožbi vložil ugovor, v katerem Okrožnemu sodišču v Ljubljani predlaga, naj obtožnice ne dopusti in ustavi kazenski postopek. Prepričan je namreč, da za klientovo krivdo ni niti enega dokaza, tudi preostali obtoženci ga v slovenski preiskavi niso obremenili, v bosanskem postopku pa so le lagali, da bi čim bolj razbremenili sebe. Ker obtoženci niso dolžni govoriti resnice, »so krivdo za svoja dejanja naprtili Šljivarju, ki pa v tamkajšnjem postopku ni bil udeležen in se zato tudi ni mogel braniti oziroma se opredeliti do teh očitkov«, meni Kovačič Mlinar.
