Okuženega nasilneža ne pospremijo na policijo
Policija in nevladne organizacije delajo tudi v času socialne izolacije, a s prilagojenim pristopom.
Odpri galerijo
Telefonske številke nevladnih organizacij, kamor žrtve nasilja v teh kriznih časih lahko pokličejo, če potrebujejo pomoč.
Ljubljana – Sedanje izredne razmere, ko so družine prisiljene večji del časa preživeti za štirimi stenami, so lahko povečano tveganje za nasilje. Ker tudi za varuhe reda in miru zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni veljajo posebni pogoji dela, je intervencija zato še zahtevnejša.
Ne samo da sedanja kriza prinaša tveganje za nasilje v družini, tudi beg pred nasilnežem in klic na pomoč sta otežena. S tem se ne spopada le Slovenija, tudi podatki iz drugih držav kažejo, da je povsod povečano zaznavanje nasilnih kaznivih dejanj, kjer so žrtve ženske, otroci in starejši, torej najranljivejše skupine.
»Policija se zaveda, da je v sedanjih razmerah, ko veljajo ukrepi za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni in so ljudje večinoma doma, povečano tveganje za žrtve nasilja v družini. Na to opozarjajo tudi številne druge vladne in nevladne organizacije. Ne glede na ukrepe, ki se jim mora prilagoditi tudi delo policije, se policija dosledno odzove na vsako prijavo nasilja v družini in skladno s svojimi pooblastili naredi vse, da se nasilje prepreči in žrtev zaščiti,« pravi Drago Menegalija, predstavnik generalne policijske uprave s področja kriminalitete.
Glede na to, da teoretično obstaja možnost, da dobijo klic na pomoč zaradi nasilja, hkrati pa so seznanjeni, da gre za družino, ki je zaradi bolezni covid-19 ali suma nanjo v domači izolaciji, so seveda postopki temu prilagojeni.
Menegalija o tem pravi: »Policisti ob prijavi nasilja v družini lahko intervenirajo tudi pri žrtvi in povzročitelju nasilja doma, v zaprtem prostoru, a so v teh primerih še dodatno previdni. Previdnost in taktnost postopka je veljala že pred epidemijo, zdaj pa še toliko bolj.«
V času epidemije policisti ob tovrstnih intervencijah uporabljajo zaščitna sredstva, upoštevajo varnostno razdaljo, možnost umika, uporabljajo tista pooblastila, s katerimi z najmanjšimi mogočimi posledicami opravijo svojo nalogo, končni cilj pa je seveda še vedno preprečiti nasilje in zaščititi žrtev.
Ker je taka previdnost, kar se prenosa bolezni tiče, vendarle nekaj novega, so morali policiste dodatno usposabljati glede uporabe zaščitnih sredstev oziroma varnostnih ukrepov, ki zmanjšujejo tveganje za okužbo med intervencijami.
Ob preprečevanju nasilja v družini ni nobena redkost, da so storilca zaradi ponovitvene nevarnostni in varnosti žrtev pospremili na policijsko postajo. Pridržanje se tudi v teh časih izvaja pod enakimi pogoji, kot to določajo zakonski predpisi, ter na načine, ki so določeni v predpisih in s pravili policijske stroke. Zaplete pa se, če policisti vedo ali sumijo, da je osumljenec okužen s sars-cov-2.
Po besedah Menegalije, storilca v takem primeru ne pridržijo v policijskih prostorih, temveč prek operativno-komunikacijskih centrov policijskih uprav poskrbijo za takojšnje obveščanje zdravstvenega osebja, da izvede vse potrebne postopke iz njihove pristojnosti. Če policisti med izvajanjem pridržanja ugotovijo, da je oseba okužena z navedenim virusom oziroma obolela z navedeno boleznijo, pridržanje prekinejo in takoj obvestijo zdravstveno osebje, ki osebo prevzame v nadaljnjo obravnavo. V izjemnih primerih (recimo ob agresivnosti) lahko na podlagi zakona osumljenca izjemoma pridržijo tudi v zdravstveni ustanovi, pri čemer policija zagotovi varovanje tako pridržanega kot zdravstvenega osebja.
Ko osumljenca predajo, sledijo ukrepi za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni, kot je razkuževanje službenega intervencijskega vozila, s katerim je bil storilec priveden, službenih prostorov, predvsem prostorov za pridržanje in drugo.
Na Društvu za nenasilno komunikacijo (DNK) opozarjajo, da manj klicev na pomoč ne pomeni nujno, da je tudi nasilja manj. »V času povečanega sobivanja so trenutki, ko žrtev lahko pokliče, redki ali jih sploh ni. Nekatere tudi povedo, da ne le da so takšni trenutki redki, ampak tudi da si v teh časih popolne negotovosti in nepredvidljivosti ne upajo ali ne predstavljajo, kako bi lahko načrtovale dolgoročnejše korake za zagotovitev varnosti,« pojasnjuje Tjaša Hrovat, svetovalka DNK.
Ker delo svetovalcev DNK temelji na osebnih stikih, so se morali tudi pri njih prilagoditi. Svetovanja izvajajo po telefonu ali računalniku, glede na želje in zmožnosti uporabnika ali uporabnice. »Pri tem uporabljamo tudi različna spletna orodja, kot so skype, viber in podobno. Prek videokonferenčnega sistema zoom smo začeli izvajati tudi delo s skupinami,« doda sogovornica.
Strokovnjaki svetujejo, naj žrtev ob akutni ogroženosti pokliče policijo, za podporo in pogovor pa katero od svetovalnic za žrtve nasilja ali pristojni center za socialno delo. Če ne more poklicati, naj napišejo elektronsko ali sms-sporočilo.
Če potrebuje takojšen umik na varno, naj stik vzpostavijo s kriznim centrom za žrtve nasilja. Krizni centri so dosegljivi vse dni in ure v tednu. Žrtev nasilja naj se vedno zaveda, da je njena varnost pomembna in da ima, ne glede na okoliščine, do nje vso pravico.
Ne samo da sedanja kriza prinaša tveganje za nasilje v družini, tudi beg pred nasilnežem in klic na pomoč sta otežena. S tem se ne spopada le Slovenija, tudi podatki iz drugih držav kažejo, da je povsod povečano zaznavanje nasilnih kaznivih dejanj, kjer so žrtve ženske, otroci in starejši, torej najranljivejše skupine.
Pomoč še vedno obstaja
»Policija se zaveda, da je v sedanjih razmerah, ko veljajo ukrepi za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni in so ljudje večinoma doma, povečano tveganje za žrtve nasilja v družini. Na to opozarjajo tudi številne druge vladne in nevladne organizacije. Ne glede na ukrepe, ki se jim mora prilagoditi tudi delo policije, se policija dosledno odzove na vsako prijavo nasilja v družini in skladno s svojimi pooblastili naredi vse, da se nasilje prepreči in žrtev zaščiti,« pravi Drago Menegalija, predstavnik generalne policijske uprave s področja kriminalitete.
Glede na to, da teoretično obstaja možnost, da dobijo klic na pomoč zaradi nasilja, hkrati pa so seznanjeni, da gre za družino, ki je zaradi bolezni covid-19 ali suma nanjo v domači izolaciji, so seveda postopki temu prilagojeni.
Menegalija o tem pravi: »Policisti ob prijavi nasilja v družini lahko intervenirajo tudi pri žrtvi in povzročitelju nasilja doma, v zaprtem prostoru, a so v teh primerih še dodatno previdni. Previdnost in taktnost postopka je veljala že pred epidemijo, zdaj pa še toliko bolj.«
V času epidemije policisti ob tovrstnih intervencijah uporabljajo zaščitna sredstva, upoštevajo varnostno razdaljo, možnost umika, uporabljajo tista pooblastila, s katerimi z najmanjšimi mogočimi posledicami opravijo svojo nalogo, končni cilj pa je seveda še vedno preprečiti nasilje in zaščititi žrtev.
Ker je taka previdnost, kar se prenosa bolezni tiče, vendarle nekaj novega, so morali policiste dodatno usposabljati glede uporabe zaščitnih sredstev oziroma varnostnih ukrepov, ki zmanjšujejo tveganje za okužbo med intervencijami.
Ob sumu okužbe pokličejo zdravstveno osebje
Ob preprečevanju nasilja v družini ni nobena redkost, da so storilca zaradi ponovitvene nevarnostni in varnosti žrtev pospremili na policijsko postajo. Pridržanje se tudi v teh časih izvaja pod enakimi pogoji, kot to določajo zakonski predpisi, ter na načine, ki so določeni v predpisih in s pravili policijske stroke. Zaplete pa se, če policisti vedo ali sumijo, da je osumljenec okužen s sars-cov-2.
Po besedah Menegalije, storilca v takem primeru ne pridržijo v policijskih prostorih, temveč prek operativno-komunikacijskih centrov policijskih uprav poskrbijo za takojšnje obveščanje zdravstvenega osebja, da izvede vse potrebne postopke iz njihove pristojnosti. Če policisti med izvajanjem pridržanja ugotovijo, da je oseba okužena z navedenim virusom oziroma obolela z navedeno boleznijo, pridržanje prekinejo in takoj obvestijo zdravstveno osebje, ki osebo prevzame v nadaljnjo obravnavo. V izjemnih primerih (recimo ob agresivnosti) lahko na podlagi zakona osumljenca izjemoma pridržijo tudi v zdravstveni ustanovi, pri čemer policija zagotovi varovanje tako pridržanega kot zdravstvenega osebja.
Ko osumljenca predajo, sledijo ukrepi za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni, kot je razkuževanje službenega intervencijskega vozila, s katerim je bil storilec priveden, službenih prostorov, predvsem prostorov za pridržanje in drugo.
Manj klicev ne pomeni manj nasilja
Na Društvu za nenasilno komunikacijo (DNK) opozarjajo, da manj klicev na pomoč ne pomeni nujno, da je tudi nasilja manj. »V času povečanega sobivanja so trenutki, ko žrtev lahko pokliče, redki ali jih sploh ni. Nekatere tudi povedo, da ne le da so takšni trenutki redki, ampak tudi da si v teh časih popolne negotovosti in nepredvidljivosti ne upajo ali ne predstavljajo, kako bi lahko načrtovale dolgoročnejše korake za zagotovitev varnosti,« pojasnjuje Tjaša Hrovat, svetovalka DNK.
Ker delo svetovalcev DNK temelji na osebnih stikih, so se morali tudi pri njih prilagoditi. Svetovanja izvajajo po telefonu ali računalniku, glede na želje in zmožnosti uporabnika ali uporabnice. »Pri tem uporabljamo tudi različna spletna orodja, kot so skype, viber in podobno. Prek videokonferenčnega sistema zoom smo začeli izvajati tudi delo s skupinami,« doda sogovornica.
Strokovnjaki svetujejo, naj žrtev ob akutni ogroženosti pokliče policijo, za podporo in pogovor pa katero od svetovalnic za žrtve nasilja ali pristojni center za socialno delo. Če ne more poklicati, naj napišejo elektronsko ali sms-sporočilo.
Če potrebuje takojšen umik na varno, naj stik vzpostavijo s kriznim centrom za žrtve nasilja. Krizni centri so dosegljivi vse dni in ure v tednu. Žrtev nasilja naj se vedno zaveda, da je njena varnost pomembna in da ima, ne glede na okoliščine, do nje vso pravico.
