Ponesrečene zakonske rešitve in učinek metulja
Stroka enotna, da je dveletni rok po razveljavitvi pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom prekratek
Odpri galerijo
Ustavno sodišče je kot zastaralni rok po razveljavitvi pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom določilo dve leti za vsa kazniva dejanja brez razlikovanja. Foto: Leon Vidic
Ljubljana – Okrožni sodnik Zvjezdan Radonjić je ob ustni razglasitvi oprostilne sodbe Milku Noviču napovedal, da bo pisni odpravek sodbe nared sredi junija. Spis bo (znova) pretresalo višje sodišče, saj je tožilstvo, ki je za Noviča predlagalo ponovno 25 let zapora, napovedalo pritožbo. In koliko časa ima na voljo sodno kolesje, preden bo pregon zastaral? Do jeseni 2020, saj mora sodišče ponovljeni postopek od razveljavitve pravnomočne sodbe na vrhovnem sodišču dokončati v dveh letih. Ta rok velja tako za najmilejša kakor za najhujša kazniva dejanja.
Čeprav bi kazenski pregon za kaznivo dejanje, kot ga tožilstvo očita Noviču, v skladu s splošnim zastaralnim rokom zastaral šele 19. decembra 2044, ima sodišče v konkretnem primeru bistveno manj časa, da postopek pripelje do pravnomočnosti. Glede na določbo drugega odstavka 91. člena kazenskega zakonika je v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe na vrhovnem sodišču (ali pritožbe na ustavnem sodišču) zastaralni rok dve leti od razveljavitve, in sicer neodvisno od dolžine splošnega zastaralnega roka.
Po stališču vrhovnega sodišča s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona, zato tudi v primerih nezastarljivih kaznivih dejanj ostane dolžnost spoštovanja dveletnega roka, ker po tem času ni mogoče več voditi postopka za dejanje, ki ga je vrhovno sodišče razveljavilo zaradi uporabe izrednega pravnega sredstva. »Obsodilne sodbe namreč v tem primeru ni, rok dveh let pa je že potekel,« pojasnjujejo na tožilstvu.
Po njihovem mnenju je dveletni rok za tovrstno zastaranje izrazito prekratek še zlasti pri obravnavi najhujših kaznivih dejanj. »Do absurdne situacije lahko, glede na možnost neustrezne razlage, pride tudi tedaj, kadar bi pregon po rednih pravilih o zastaranju lahko trajal še vrsto let, vendar ga zaradi nastopa pravnomočnosti ni mogoče več upoštevati.«
Ker je dveletni rok vzpostavilo ustavno sodišče 2008. in ga je nato povzel zakonodajalec, vrhovno tožilstvo »za zdaj ne želi neposredno posegati v to zakonodajno materijo,« odgovarjajo na vprašanje, ali imajo kakšen predlog za spremembo.
Da zakonska rešitev ni najbolj posrečena, meni tudi odvetnik mag. Mitja Jelenič Novak. »Žal je vse prepogosta slovenska praksa, da se z zakonodajnimi posegi reagira na neke ekscesne situacije, kar se kasneje izkaže kot anomalija. Tudi v tem primeru je šlo za to, saj se je hotelo s spremembo kazenskega zakonika tedaj preprečiti zastaranje neke razvpite kazenske zadeve, ki je bila v teku pred sodiščem v Mariboru, posledica pa je ta relativno neposrečena zakonodajna rešitev, ki ima 'učinek metulja', saj dejansko povozi splošne zastaralne roke za pregon kaznivih dejanj«.
Tudi po oceni predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika takšna ureditev z vidika normalnega poslovanja ni primerna. Gre za v zakonu izredno neposrečeno in nesmiselno določbo, ki predvsem v kompleksnejših primerih sodniku povzroča težave, ker se »zelo hitro znajde v časovni presiji, hitenje pa nikoli ni dobro«.
Ponesrečeno zakonsko določilo odvetnik Miha Kunič uporabi pri skrajnem imaginarnem primeru: »Če bi islamski skrajneži prek slovenskih bank oprali več milijard dolarjev, nato pa v zraku ugrabili letalo in pristali v Sloveniji, kjer bi še hkrati 'pospravili' nekaj nedolžnih civilistov, bi se lahko izognili zaporu preprosto tako, da bi počakali na naše vrhovno sodišče, da bi zaradi neke procesne napake (ki jo je v takšnem mega postopku možno zagrešiti) sodbo razveljavilo. Naša sodišča v ponovljenem sojenju ne bi bila zmožna postopka izpeljati v dveh letih in bi lahko obdolženci prosto odkoračili novim izzivom naproti«.
Odvetnik še opozarja, da se je Republika Slovenija z mednarodnimi konvencijami zavezala, da bo preganjala določena kriminalna dejanja in da bo storilce ostro kaznovala (npr. genocid, ugrabitve letal, jemanje talcev, mednarodni kriminal, trgovina z ljudmi), »vendar naš kazenski zakonik jasno določa, da - če vrhovno sodišče kakršnokoli sodbo razveljavi - kaznivo dejanje zastara v roku dveh let od razveljavitve.«
Omenjeni člen je sicer že prestal ustavno presojo leta 2011 na zahtevo mariborskega okrožnega sodišča. To je opozorilo, da nekatera kompleksnejša kazniva dejanja terjajo več časa in večjo zahtevnost postopka od na primer »bagatelnih« kaznivih dejanj, dolžina roka za novo sojenje pa tega ne diferencira. Vendar ustavno sodišče poudarja, da določbe o rokih za zastaranje pregona in določbe o roku za novo sojenje imajo enako ustavno pravno izhodišče in cilj - to je odpravljanje negotovosti, do kdaj sme država z vodenjem kazenskega postopka še posegati v pravice posameznika.
Na ministrstvu za pravosodje pravijo, da se zavedajo izpostavljene problematike (pre)kratkega roka, »zato bo v okviru priprave sprememb in dopolnitev kazenskega zakonika opravljena poglobljena strokovna razprava«.
Čeprav bi kazenski pregon za kaznivo dejanje, kot ga tožilstvo očita Noviču, v skladu s splošnim zastaralnim rokom zastaral šele 19. decembra 2044, ima sodišče v konkretnem primeru bistveno manj časa, da postopek pripelje do pravnomočnosti. Glede na določbo drugega odstavka 91. člena kazenskega zakonika je v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe na vrhovnem sodišču (ali pritožbe na ustavnem sodišču) zastaralni rok dve leti od razveljavitve, in sicer neodvisno od dolžine splošnega zastaralnega roka.
Po stališču vrhovnega sodišča s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona, zato tudi v primerih nezastarljivih kaznivih dejanj ostane dolžnost spoštovanja dveletnega roka, ker po tem času ni mogoče več voditi postopka za dejanje, ki ga je vrhovno sodišče razveljavilo zaradi uporabe izrednega pravnega sredstva. »Obsodilne sodbe namreč v tem primeru ni, rok dveh let pa je že potekel,« pojasnjujejo na tožilstvu.
Po njihovem mnenju je dveletni rok za tovrstno zastaranje izrazito prekratek še zlasti pri obravnavi najhujših kaznivih dejanj. »Do absurdne situacije lahko, glede na možnost neustrezne razlage, pride tudi tedaj, kadar bi pregon po rednih pravilih o zastaranju lahko trajal še vrsto let, vendar ga zaradi nastopa pravnomočnosti ni mogoče več upoštevati.«
Ker je dveletni rok vzpostavilo ustavno sodišče 2008. in ga je nato povzel zakonodajalec, vrhovno tožilstvo »za zdaj ne želi neposredno posegati v to zakonodajno materijo,« odgovarjajo na vprašanje, ali imajo kakšen predlog za spremembo.
»Hitenje ni dobro«
Da zakonska rešitev ni najbolj posrečena, meni tudi odvetnik mag. Mitja Jelenič Novak. »Žal je vse prepogosta slovenska praksa, da se z zakonodajnimi posegi reagira na neke ekscesne situacije, kar se kasneje izkaže kot anomalija. Tudi v tem primeru je šlo za to, saj se je hotelo s spremembo kazenskega zakonika tedaj preprečiti zastaranje neke razvpite kazenske zadeve, ki je bila v teku pred sodiščem v Mariboru, posledica pa je ta relativno neposrečena zakonodajna rešitev, ki ima 'učinek metulja', saj dejansko povozi splošne zastaralne roke za pregon kaznivih dejanj«.
Tudi po oceni predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika takšna ureditev z vidika normalnega poslovanja ni primerna. Gre za v zakonu izredno neposrečeno in nesmiselno določbo, ki predvsem v kompleksnejših primerih sodniku povzroča težave, ker se »zelo hitro znajde v časovni presiji, hitenje pa nikoli ni dobro«.
Ponesrečeno zakonsko določilo odvetnik Miha Kunič uporabi pri skrajnem imaginarnem primeru: »Če bi islamski skrajneži prek slovenskih bank oprali več milijard dolarjev, nato pa v zraku ugrabili letalo in pristali v Sloveniji, kjer bi še hkrati 'pospravili' nekaj nedolžnih civilistov, bi se lahko izognili zaporu preprosto tako, da bi počakali na naše vrhovno sodišče, da bi zaradi neke procesne napake (ki jo je v takšnem mega postopku možno zagrešiti) sodbo razveljavilo. Naša sodišča v ponovljenem sojenju ne bi bila zmožna postopka izpeljati v dveh letih in bi lahko obdolženci prosto odkoračili novim izzivom naproti«.
Odvetnik še opozarja, da se je Republika Slovenija z mednarodnimi konvencijami zavezala, da bo preganjala določena kriminalna dejanja in da bo storilce ostro kaznovala (npr. genocid, ugrabitve letal, jemanje talcev, mednarodni kriminal, trgovina z ljudmi), »vendar naš kazenski zakonik jasno določa, da - če vrhovno sodišče kakršnokoli sodbo razveljavi - kaznivo dejanje zastara v roku dveh let od razveljavitve.«
Presoja ustavnega sodišča
Omenjeni člen je sicer že prestal ustavno presojo leta 2011 na zahtevo mariborskega okrožnega sodišča. To je opozorilo, da nekatera kompleksnejša kazniva dejanja terjajo več časa in večjo zahtevnost postopka od na primer »bagatelnih« kaznivih dejanj, dolžina roka za novo sojenje pa tega ne diferencira. Vendar ustavno sodišče poudarja, da določbe o rokih za zastaranje pregona in določbe o roku za novo sojenje imajo enako ustavno pravno izhodišče in cilj - to je odpravljanje negotovosti, do kdaj sme država z vodenjem kazenskega postopka še posegati v pravice posameznika.
Na ministrstvu za pravosodje pravijo, da se zavedajo izpostavljene problematike (pre)kratkega roka, »zato bo v okviru priprave sprememb in dopolnitev kazenskega zakonika opravljena poglobljena strokovna razprava«.
