Pretep ob bazenu je še brez končnega epiloga

Maribor - Razvpita pravda med Zoranom Klinerjem in Brankom Topolovcem je (delno) znova na začetku. Višje sodišče je namreč junija letos razveljavilo sodbo, ki jo je oktobra lani napisala zdaj že upokojena sodnica Marija Terboča Zalta, in z zadevo se zdaj ubada njena kolegica Petra Umek. Bistvo Topolovčevega tožbenega zahtevka je plačilo rente, češ da zaradi poškodb, ki jih je staknil v pretepu s Klinerjem, ni več sposoben delati, ima epilepsijo, celo invalidsko se je moral upokojiti. Kliner je namreč Topolovca z dobro odmerjenim udarcem položil na tla, kjer je za nameček z glavo priletel še na rob bazena. Zoranu Klinerju je kri zavrela 26. avgusta 1992, ko ga je po telefonu poklicala takrat 11-letna hčerka in mu prestrašena dejala, da jo neki moški nadleguje. Kliner je pohitel na letno kopališče Tam in se soočil z Brankom Topolovcem. Po besednem sporu so zapele pesti in krajšo je potegnil zadnji. Od takrat toži zaradi številnih tegob, v tožbi je celo trdil, da se je moral odpovedati veliki ljubezni - letenju z zmajem, balonom in jadralnim padalom.

Sodišče je Topolovcu doslej pravnomočno prisodilo le 6080 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi telesnih bolečin, nevšečnosti in strahu. Preostala zahtevka po izplačilu dobrih 43.000 evrov iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in mesečne rente zaradi izgube dohodka za čas od novembra 1996 do konca leta 2006 (zneski se gibljejo od dobrih 100 do več kot 350 evrov na mesec) ter plačilo 321 evrov rente za naprej, pa je sodnica Marija Terboča Zalta zavrnila.

Sodnica je izplačilo odškodnine za premoženjsko škodo zavrnila z razlago, da se Topolovec ukvarja z aktivnostmi, ki zahtevajo dobro psihofizično pripravljenost. Klinerju jo je namreč uspelo prepričati, da ima Topolovec dovoljenje za letenje od leta 1993 in da so mu ga na podlagi zdravniškega spričevala podaljšali še osem mesecev po poškodbi, pa tudi, da je med letoma 1993 in 1995 opravil 217 skokov s padalom in v zraku preživel 270 ur. Tudi priče so Topolovca videle leteti oziroma so ga zalotile med pripravami na vzlet z jadralnim padalom oziroma zmajem, pri tem pa je sodnica verjela tudi Klinerjevim dokazom, da se je Topolovec kljub epilepsiji udeležil potapljaškega tečaja in da je sposoben sesti za avtomobilski volan.

Višje sodišče je potrdilo obsodilni del, ki se nanaša na dobrih šest tisočakov odškodnine, ter razveljavilo zavrnilni del sodbe, in sicer z razlago, da se je prvostopenjsko sodišče pri izreku sodbe oprlo na prepozno predlagane dokaze. A na ponovljenem sojenju ni bilo nič drugače. Sodnica Marija Terboča Zalta je znova razsodila enako, saj se je oprla zlasti na izpovedbe zaslišanih prič ter listine Letalske zveze Slovenije in Potapljaškega društva Maribor, o katerih je bila prepričana, da so pravočasno pridobljeni dokazi.

Kliner in Topolovec bi se morala torej še tretjič srečati na sodišču, a se je tokrat prikazal le drugi. Iz zapora na Dobu, kjer prestaja triinpolletno zaporno kazen, sta ga na državne stroške pripeljala pravosodna policista. Sodnica Petra Umek ga je med zaslišanjem precej privijala, Topolovec - zaradi poškodbe ima precej luknjast spomin - pa je navedbe prič, ki so ga na prejšnjem sojenju močno obremenile, kot po tekočem traku označeval za laži. Trdil je, da ni letel ne z balonom ne z zmajem, kvečjemu se je v bližini letalcev pojavil kot gledalec in užival ob njihovih vragolijah. Prav tako je zavrnil namigovanje, da bi sedel za volan avta; v njegovem avtu sta ga naokrog prevažala prijatelja.

Iz zagate se je poskušal izmotati tudi, ko mu je sodnica pokazala fotografije s potapljaškega tečaja: »Ste na njih vi?« »Slabo vidim,« je odvrnil Topolovec. Ko je v sodni dvorani zasvetila luč pa: »Ja, to sem jaz.« V svoj bran je povedal, da je bil na informativnem dnevu potapljaškega društva in je zgolj enkrat samkrat poskusno smuknil v potapljaško obleko.

Pravda se bo nadaljevala 28. januarja prihodnjega leta.