Sodišče ugotavlja, ali je bila policijska sila pretirana

Ljubljana – Svojci Sama Pibernika, ki je pred 15 leti umrl med aretacijo zaradi akutnega napada astme, s tožbo še vedno terjajo odgovornost države za njegovo smrt. Potem ko je ustavno sodišče razveljavilo zanje neugodno sodbo okrožnega, višjega in vrhovnega sodišča, prvostopenjsko sodišče odloča ponovno.

Akutni napad astme je sprožil fizični in emocionalni napor ob aretaciji, zato se je sodišče doslej ukvarjalo predvsem z vprašanjem, ali so policisti takrat ravnali zakonito in v skladu s takrat veljavnimi policijskimi pooblastili in navodili o uporabi prisilnih sredstev. Ugotovilo je, da ravnanje policistov, ki so tistega dne z naperjenimi pištolami vdrli v zaklenjeni hodnik pred Pibernikovim stanovanjem, da bi opravili hišno preiskavo zaradi suma storitve kaznivih dejanj, povezanih s preprodajo mamil, ni bilo protipravno. Pibernik se je, ugotavlja sodišče, upiral ukazom policistov, ko je s hodnika poskusil uiti v stanovanje, zaščiteno s protivlomnimi vrati, zato so ti ustrezno uporabili prisilna sredstva.

Mladoletnega otroka bi morali zaslišati

Okrožno sodišče je državi pred leti zaradi uporabe sile naložilo plačilo 1000 evrov odškodnine ženi pokojnega, ki so jo bili med aretacijo tudi podrli na tla in ji vklenili roke na hrbtu, medtem ko je odškodninske zahtevke staršev in dveh otrok zavrnilo, višje sodišče pa je tako sodbo potrdilo. Izhajalo je s stališča, da tožniki niso dokazali protipravnosti ravnanja policije, zaradi česar njihovi zahtevki za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti svojca ter zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore niso utemeljeni.

Sodišče prve in druge stopnje sta soglašali tudi, da policistom ni mogoče očitati, da Piberniku niso omogočili pravočasne in ustrezne zdravniške pomoči (to je, da so bili oziroma bi morali biti seznanjeni z zdravstvenim stanjem Pibernika in možnostjo, da pri njem nastopi zadušitev zaradi akutnega napada astme), prav tako jim ni mogoče očitati neskrbnosti pri načrtovanju akcije.

Vrhovno sodišče je nato v reviziji delno ugodilo tožnikom in sodbo razveljavilo v delih, v katerih se nanaša na Pibernikovega sina ter postopek vrnilo v ponovno odločanje okrožnemu sodišču. Sodišče je namreč zavrnilo zaslišanje Pibernikovega sina, ki je bil očividec relevantnih dogajanj v stanovanju, češ da je bil takrat star malo več kot pet let, takšna odločitev pa je bila po mnenju vrhovnega sodišča napačna. Je pa vrhovno sodišče pritrdilo nižjim sodiščem, da postopek aretacije Pibernika ni pomenil nedopustnega ravnanja in reakcija policistov na astmatični napad ni pomenila neskrbnega ravnanja, zato tudi po presoji vrhovnih sodnikov niso podane vse predpostavke odškodninske obveznosti države.

Ni bilo neodvisne preiskave

A je ustavno sodišče zadevo obrnilo na glavo, razveljavilo vse sodbe in primer vrnilo ljubljanskemu okrožnemu sodišču v ponovno odločanje (za Pibernikovega sina je ponovljeno sojenje odredilo že vrhovno sodišče, a je bil s tožbenim zahtevkom za 77.199 evrov tudi v ponovljenem sojenju neuspešen).

Ustavni sodniki so namreč že julija 2006 ugotovili, da država v primeru Pibernik prizadetim ni zagotovila neodvisne preiskave okoliščin dogodka, ne v okviru kazenskega postopka (zahteva svojcev kot subisidarnih tožilcev za uvedbo preiskave je bila zavrnjena), niti ni izvedla katerekoli druge preiskave, ki bi izpolnjevala navedene kriterije. V tem odškodninskem postopku je zato država tista, ki se mora razbremeniti vsakršnega dvoma o tem, ali je bilo ravnanje njenih organov skladno s temeljnimi ustavnimi zahtevami in zahtevami Evropske konvencije za človekove pravice, svojcem pa mora biti omogočeno, da se objektivno in nepristransko raziščejo okoliščine smrti in morebitna odgovrnost države za smrt posameznika v času, ko je bil pod fizičnim nadzorom njenih represivnih organov, poudarja ustavno sodišče.

Varstvo pravice do življenja

Okrožno, višje in vrhovno sodišče so namreč svojo presojo omejili zgolj na vprašanje, ali so policisti v akciji ravnali zakonito in v skladu s takrat urejenimi policijskimi pooblastili oziroma ali so imeli zakonito podlago za svoje ravnanje. Po ugotovitvi sodišč so tako podlago imeli v odredbi preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo, vendar sam obstoj sodne odredbe po mnenju ustavnega sodišča ni zadosten razlog za ugotovitev skladnosti ravnanja policistov z ustavnimi in konvencijskimi zahtevami glede varstva pravice do življenja.

Zgolj sklicevanje sodišč, da so policisti upravičeno uporabili prisilna sredstva, ker Pibernik ni upošteval njihovih ukazov, temveč je skušal s hodnika uiti v stanovanje, namreč ne zadošča.

Država mora dokazati, da je bila pri izvedbi hišne preiskave uporabljena sila omejena na najmanjšo potrebno mero, težišče presoje sodišča pa bi moralo biti v ugotavljanju, ali so policisti pri tem storili vse, da bi zavarovali in preprečili tveganje za življenje in zdravje preiskovane osebe. Teh obrazložitev nobena dosedanja sodba ne vsebuje, zato je stališče sodišč, po katerem svojci niso uspeli dokazati pritopravnosti ravnanja policistov, nesprejemjlivo z vidika ustavne pravice do povračila škode, še navajajo ustavni sodniki.

Po podatkih državnega pravobranilstva tožniki zahtevajo odškodnino v višini 306.967 evrov. Za Pibernikovega sina je sodišče, kot so nam potrdili na pravobranilstvu, tožbeni zahtevek v ponovljenem sojenju julija 2012 oziroma maja 2013 znova pravnomočno zavrnilo.