Sporni so dokazi italijanskih preiskovalcev

Ljubljana – Ustavno sodišče je razveljavilo sodbo vrhovnega sodišča za Eleza Elezija, enega od članov mednarodne združbe, ki se je ukvarjala s tihotapljenjem mamila s Kosova na evropski trg. Vrhovno sodišče je kršilo Elezijevo ustavno pravico do enakega varstva pravic s tem, ko se ni opredelilo do očitkov obrambe, da bi morali biti dokazi, pridobljeni po tujem pravu in morebiti ne v celoti skladno z določbami naše ustave, izločeni.

Slovenski organi pregona so začeli heroinsko navezo preiskovati leta 2006 po obvestilu italijanskih kolegov, da so 2005. in 2006. na prste stopili veliko kurirjem, ki s Kosova čez Slovenijo v Italijo in Švico tihotapijo mamila. Pri razkrinkanju združbe so v operaciji Križar uporabili posebne ukrepe in metode, v drugi polovici junija 2007 pa so naši preiskovalci prekrižali načrte delu skupine, ki je med januarjem 2006 in junijem 2007 s Kosova v Slovenijo menda prepeljala najmanj 300 kilogramov heroina.

Sprva 15, nato devet let zapora

V obtožnici je bilo sprva 12 obtožencev, a so postopek proti trem izločili. Deveterico, ki se je po prijetju znašla v priporu, je okrožno sodišče po 66 obravnavah septembra 2009 obsodilo na skupaj 101 leto zapora, jim naložilo skoraj 140.000 evrov denarne kazni in odvzem več sto tisoč evrov nezakonito pridobljenega premoženja. Med sojenjem so na sodišču ves čas veljali posebni varnostni ukrepi, posebno varovanje je imel tudi razpravljajoči okrožni sodnik.

Kot je ugotovilo okrožno sodišče, je Elez Elezi skrbel za transport heroina s Kosova, zato mu je prisodilo 15 let zapora, visoke zaporne kazni je dosodilo tudi preostalim obtožencem. Višje sodišče je zajetni spis in sodbo, ki je imela kar 520 strani, tehtalo decembra 2010, a je večino pritožbenih očitkov zagovornikov zavrnilo in potrdilo ugotovitve okrožnega sodišča. Ugodilo je samo zagovornikom Elezija in še treh obsojenih na 15 let glede višine prisojenih zapornih in denarnih kazni, saj so se višjim sodnikom zdele nesorazmerno visoke glede na težo kaznivega dejanja oziroma položaj obdolžencev v hierarhični strukturi združbe. Trojici so kazni znižali na 12 let, medtem ko so Eleziju kazen 15 let zapora nadomestili z devetletno zaporno kaznijo, denarno kazen 30.000 evrov pa so mu znižali za tretjino.

Tako kazen je vrhovno sodišče potrdilo in kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti Elezijeve obrambe, ki je zatrjevala, da bi morali biti dokazi za eno kaznivo dejanje, ki jih je italijanska policija zasegla pri enem kurirju med preiskavo hotelske sobe v Pescari in avtomobila marca 2007., izločeni zaradi nespoštovanja standardov oziroma procesnih jamstev italijanske zakonodaje, naše ustave in Evropske konvencije človekovih pravic (EKČP). Očitek o protiustavnosti dokazov, pridobljenih v tujini, je Elezi uveljavljal tudi v ustavni pritožbi. Zatrjeval je, da ga je vrhovno sodišče s tem, ko se je izognilo vsebinski presoji očitkov o protiustavnosti dokazov, ki izvirajo iz tujine, prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in s tem kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Dokazi so bili namreč pridobljeni v tujini za potrebe kazenskega postopka v Italiji, brez vnaprejšnjega oziroma hkratnega sodelovanja naše države.

Najprej opredelitev kriterijev

Vrhovni sodniki so sklenili, da ne gre za nedovoljene dokaze, a ustavno sodišče meni, da bi vsebinska presoja zatrjevanih kršitev ustavno varovanih pravic zahtevala najprej temeljito opredelitev kriterijev za vrednotenje oziroma tehtanje ter s tem za presojo dopustnosti in uporabljivosti v tujini pridobljenih dokazov ter nato za nadaljno oceno, ali se na tako pridobljene dokaze sodba sme opreti.

Po mnenju sodišča je treba ravnanje italijanske policije ocenjevati najprej v luči italijanske ustave in zakonodaje in vrhovno sodišče je to presojo tudi opravilo, saj je bilo z naknadno preveritvijo in odobritvijo dejanj italijanske policije zadoščeno zahtevam italijanskega pravnega reda, kar da ustreza tudi določbam EKČP. Ni pa se vrhovno sodišče izrecno opredelilo do zahtev slovenske ustave, čeprav je navedlo, da so določbe italijanske ustave smiselno enake določbam slovenske ustave, pri čemer ni navedlo argumentov, v čem je ta smiselna enakost. Zgolj navedba ocene brez ustrezne argumentacije pa ne ustreza zahtevam 22. člena ustave, poudarjajo ustavni sodniki, ki so vrhovnim sodnikom naložili, naj ponovno odločijo o zadevi in pri tem upoštevajo napotke ustavnega sodišča.