Stephanu osem let zaradi neuspelega napeljevanja k uboju
Po mnenju sodišča dokazni postopek ne pušča nobene druge možne razlage kot to, ki jo je ponudilo tožilstvo.
Odpri galerijo
FOTO: Marko Feist
Osem let zapora se senatu ljubljanskega okrožnega sodišča pod predsedstvom sodnice Sinje Božičnik zdi primerna kazen za neuspelo napeljevanje k uboju Janeza Plavca in nelegalno posedovanje orožja. Zagovor obtoženega Michela Stephana, ki se bo zdaj lahko obrnil na višje sodnike, je bil po prepričanju sodišča nelogičen in ni ponudil druge možne razlage dogodkov.
Sodnica je v obrazložitvi obsodilne sodbe danes izpostavila, da je bilo pričevanje Iračana Alija Hamzaha Rashida od vsega začetka enako in da je ta natančno opisal, kako je vse skupaj potekalo. Za uboj, ki naj bi ga Iračan zagrešil konec oktobra 2017, mu je obljubil 25.000 evrov (in mu tudi dal 3100 evrov predujma), izročil mu je pištolo, Plavčevo fotografijo, zemljevid območja njegovega bivališča, shemo linij ljubljanskega potniškega prometa (LPP), rokavice, solzivec in čistila oziroma kemikalije za uničenje sledi. A ne le izpoved Iračana, ki je nekaj pogovorov med njima naskrivaj posnel in ga naznanil policiji, tudi drugi dokazi po besedah sodnice ne puščajo dvomov o drugem možnem sklepu, kot da je želel Plavca, vodjo nacionalnega centra za NMR spektroskopijo visoke ločljivosti na inštitutu, spraviti s sveta.
Kot je dejala sodnica, Stephan ni prepričljivo pojasnil, zakaj je Aliju pokazal Plavčevo hišo in zakaj je ta moral trenirati streljanje. Stephan je namreč sam priznal, da je Iračanu pokazal hišo. Govoril je o tem, da bi se moral Ali pogovoriti s Plavcem, pa čeprav ni znal niti angleškega jezika, in sicer glede tega, zakaj je Stephan na Kemijskem inštitutu nezaželena oseba. Poleg tega, se je čudila sodnica, ni jasno, zakaj bi se o tem sploh pogovarjali, če pa to sploh ni bilo pomembno in Plavcu ni ničesar zameril. Tudi priča, tolmač v azilnem domu, ki sprva ni verjel Alijevim besedam in ga je nagovoril, naj Stephana posname, je dejal, da pogovor ni puščal dvomov o tem, kaj Stephan hoče od njega, in ga je zaradi tega napotil na policijo.
Sodnica se je med drugim dotaknila tudi domnevne zarote zoper Stephana. Stephanov odvetnik Gorazd Fišer je namreč izpostavil, da Stephan ni imel motiva, se je pa vprašal, ali ni morda imel motiva, da ga naznani, Ali. Pri tem je namignil, da bi lahko Iračan s tem iskal koristi pri pridobivanju azila. A po mnenju sodnice zaščitene priče pri nas niso deležne kakšnih posebnih ugodnosti. Sodnica je pojasnila, da prav tako ni govora o kakšnem prirejanju posnetkov in spornem delovanju tolmačev (obramba je celo predlagala, da bi novega tolmača poiskali v tujini, ker naj bi bili naši tolmači okuženi z medijsko razvpitostjo zadeve), ki so delo po njenem mnenju opravili korektno.
Sodišče je sicer prepričano, da je bil motiv za dejanje v tem, da je bil Stephan kot »velik znanstvenik«, za kakršnega se je predstavljal, prizadet, ker so mu na Kemijskem inštitutu pokazali vrata. Kot je v obtožbi zatrjevala tožilka Petra Vugrinec, je Stephan ravno v Plavcu videl krivca, da mu leta 2010 na inštitutu niso podaljšali pogodbe o zaposlitvi ter so mu celo prepovedali vstop v stavbo inštituta. Sodnica je ob tem izpostavila, da je bil Plavec po umoru Janka Jamnika v letu 2014 še zadnja oseba, ki je bila povezana z njegovo zgodovino na inštitutu. Ob tem je izpostavila tudi osebnostne lastnosti, ki jih je pri Stephanu ugotovil sodni izvedenec. Ta je ugotovil, da gre za človeka z občutkom lastne superiornosti in zelo visokim mnenjem o sebi in ki ima omejeno zmožnost empatije. To pa je prav nasprotno od tega, za kar se sam predstavlja. Sodnica je glede višine kazni (za napeljevanje k uboju je bil obsojen na sedem let in osem mesecev zapora, še štiri mesece je dobil zaradi orožja, enotna kazen je torej osem let) povedala, da je to pravična kazen glede na to, da je po eni strani res nekaznovan, po drugi pa je pokazal veliko vztrajnosti, da njegov dobro izdelani načrt uspe. Plavec med dejanjem res ni bil poškodovan, bo pa zaradi tega trpel psihične posledice.
Se pa sodišče ni odločilo za kazen izgona tujca iz države, tožilka je predlagala dobo petih let. Senat se za izgon ni odločil, saj državljana Evropske unije lahko izženemo le pod posebnimi pogoji in kar avtomatično. Sodnica je ob tem izpostavila, da je šlo za enkratni dogodek. Bo pa Stephan plačal stroške postopka.
Sodnica je v obrazložitvi obsodilne sodbe danes izpostavila, da je bilo pričevanje Iračana Alija Hamzaha Rashida od vsega začetka enako in da je ta natančno opisal, kako je vse skupaj potekalo. Za uboj, ki naj bi ga Iračan zagrešil konec oktobra 2017, mu je obljubil 25.000 evrov (in mu tudi dal 3100 evrov predujma), izročil mu je pištolo, Plavčevo fotografijo, zemljevid območja njegovega bivališča, shemo linij ljubljanskega potniškega prometa (LPP), rokavice, solzivec in čistila oziroma kemikalije za uničenje sledi. A ne le izpoved Iračana, ki je nekaj pogovorov med njima naskrivaj posnel in ga naznanil policiji, tudi drugi dokazi po besedah sodnice ne puščajo dvomov o drugem možnem sklepu, kot da je želel Plavca, vodjo nacionalnega centra za NMR spektroskopijo visoke ločljivosti na inštitutu, spraviti s sveta.
Preberite še
Stephanu grozi devet let zapora
Sojenje za napeljevanje k uboju Plavca se končuje
Trdi, da so posnetki prirejeni
Stephanu grozi devet let zapora
Sojenje za napeljevanje k uboju Plavca se končuje
Trdi, da so posnetki prirejeni
Neprepričljiv zagovor
Kot je dejala sodnica, Stephan ni prepričljivo pojasnil, zakaj je Aliju pokazal Plavčevo hišo in zakaj je ta moral trenirati streljanje. Stephan je namreč sam priznal, da je Iračanu pokazal hišo. Govoril je o tem, da bi se moral Ali pogovoriti s Plavcem, pa čeprav ni znal niti angleškega jezika, in sicer glede tega, zakaj je Stephan na Kemijskem inštitutu nezaželena oseba. Poleg tega, se je čudila sodnica, ni jasno, zakaj bi se o tem sploh pogovarjali, če pa to sploh ni bilo pomembno in Plavcu ni ničesar zameril. Tudi priča, tolmač v azilnem domu, ki sprva ni verjel Alijevim besedam in ga je nagovoril, naj Stephana posname, je dejal, da pogovor ni puščal dvomov o tem, kaj Stephan hoče od njega, in ga je zaradi tega napotil na policijo.
Sodnica se je med drugim dotaknila tudi domnevne zarote zoper Stephana. Stephanov odvetnik Gorazd Fišer je namreč izpostavil, da Stephan ni imel motiva, se je pa vprašal, ali ni morda imel motiva, da ga naznani, Ali. Pri tem je namignil, da bi lahko Iračan s tem iskal koristi pri pridobivanju azila. A po mnenju sodnice zaščitene priče pri nas niso deležne kakšnih posebnih ugodnosti. Sodnica je pojasnila, da prav tako ni govora o kakšnem prirejanju posnetkov in spornem delovanju tolmačev (obramba je celo predlagala, da bi novega tolmača poiskali v tujini, ker naj bi bili naši tolmači okuženi z medijsko razvpitostjo zadeve), ki so delo po njenem mnenju opravili korektno.
Prizadet, ker so mu pokazali vrata
Sodišče je sicer prepričano, da je bil motiv za dejanje v tem, da je bil Stephan kot »velik znanstvenik«, za kakršnega se je predstavljal, prizadet, ker so mu na Kemijskem inštitutu pokazali vrata. Kot je v obtožbi zatrjevala tožilka Petra Vugrinec, je Stephan ravno v Plavcu videl krivca, da mu leta 2010 na inštitutu niso podaljšali pogodbe o zaposlitvi ter so mu celo prepovedali vstop v stavbo inštituta. Sodnica je ob tem izpostavila, da je bil Plavec po umoru Janka Jamnika v letu 2014 še zadnja oseba, ki je bila povezana z njegovo zgodovino na inštitutu. Ob tem je izpostavila tudi osebnostne lastnosti, ki jih je pri Stephanu ugotovil sodni izvedenec. Ta je ugotovil, da gre za človeka z občutkom lastne superiornosti in zelo visokim mnenjem o sebi in ki ima omejeno zmožnost empatije. To pa je prav nasprotno od tega, za kar se sam predstavlja. Sodnica je glede višine kazni (za napeljevanje k uboju je bil obsojen na sedem let in osem mesecev zapora, še štiri mesece je dobil zaradi orožja, enotna kazen je torej osem let) povedala, da je to pravična kazen glede na to, da je po eni strani res nekaznovan, po drugi pa je pokazal veliko vztrajnosti, da njegov dobro izdelani načrt uspe. Plavec med dejanjem res ni bil poškodovan, bo pa zaradi tega trpel psihične posledice.
Se pa sodišče ni odločilo za kazen izgona tujca iz države, tožilka je predlagala dobo petih let. Senat se za izgon ni odločil, saj državljana Evropske unije lahko izženemo le pod posebnimi pogoji in kar avtomatično. Sodnica je ob tem izpostavila, da je šlo za enkratni dogodek. Bo pa Stephan plačal stroške postopka.
