V gore pozimi le pripravljeni in ustrezno opremljeni

Kranj – Slovenski gorski reševalci so lani v gorah posredovali v 396 primerih, kar je na ravni preteklih let. Ponesrečenci si največkrat poškodujejo noge in roke, poškodbe glave pa so najpogostejši razlog nesreč s tragičnimi posledicami. Kljub mili zimi z malo snega gorski reševalci opozarjajo na pomen ustrezne priprave za obisk gora pozimi.

Gorski reševalci ugotavljajo, da je manj nesreč, če se ljudje v gore odpravijo ustrezno pripravljeni in organizirano, saj »v gore ne moremo zahajati kar tako«, pravi načelnik gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) Igor Potočnik. Zato gorski reševalci več pozornosti namenjajo preventivi z namenom, da bi se število nesreč v gorah znižalo.

Starost obiskovalcev gora se je v zadnjih letih precej znižala in so zdaj povprečno stari med 25 in 30 let. Precej pogosteje kot ženske so se v gorah poškodovali moški, skupaj pa so gorski reševalci našteli 34 nesreč s tragičnimi posledicami. Do nesreč najpogosteje pride zardi zdrsa, nepoznavanja terena in neustrezne telesne pripravljenosti. Po lanskem žledolomu so gorski reševalci pogosto posredovali tudi v gozdovih, saj so reševali poškodovane gozdarje na težje dostopnih mestih. Igor Potočnik je izpostavil veliko število posredovanj zaradi ponesrečenih ljubiteljev adrenalinskih športov, še posebej jadralnih padalcev na širšem območju Tolmina.

Letošnja zima s snegom ni radodarna in ga je tudi v slovenskih gorah malo (na nadmorski višini 2.000 metrov je le dober meter snega). Gorski reševalci opozarjajo na nevarnosti, ki kljub majhni količini snega v gorah prežijo na obiskovalce, še zlasti na mestih, kjer je veter napihal sneg in nastanejo snežne klože. Napihani sneg namreč ni dobro sprijet s snežno podlago, zato se možnost proženja snežnih plazov in s tem nevarnost za obiskovalce gora precej poveča.

Klemen Volontar, predsednik komisije za varstvo pred plazovi v GRZS, pravi, da je treba pri obisku gora v zimskih razmerah upoštevati tri napotke: v gore se je vedno treba odpraviti v družbi in ustrezno opremljen, treba je spremljati vremensko in lavinsko napoved. Obvezna zimska oprema za obisk gora je poleg ostale opreme (dereze, cepin, čelada) še reševalni lavinski trojček: lavinska žolna (ki jo ima na sebi planinec in oddaja signal, ki reševalcem pomaga pri iskanju zasutega pod plazom), lavinska sonda ter snežna lopata. Kot je dejal Volontar, ima zasuti pod plazom največ možnosti za preživetje v primeru, da se reševanje začne čim prej – v 15 do 20 minutah po zasutju ima ponesrečenec 80 odstotkov možnosti, da preživi, s časom pa se ta možnost manjša.

Ker gorski reševalci na kraj nesreče v gore ne morejo priti hitro, je izjemnega pomena, da ponesrečencu na kraju nesreče takoj pomagajo prisotni, ki morajo imeti vsaj osnovna znanja o gibanju v gorah pozimi, o opremljenosti in načinih reševanja. Na Pokljuki že 30 let zapored vsako leto gorski reševalci organizirajo izobraževanje o reševanju izpod plazov. Letos je manj prijav za 60 prostih mest na izobraževanju, ki bo na Pokljuki potekal prihodnji konec tedna, novozapadli sneg pa lahko interes za udeležbo bistveno poveča, ugotavlja Volontar in dodaja, da se bo obisk gora povečal takoj, ko bo zapadel sneg, ko bo višja tudi stopnja nevarnosti proženja plazov.

V času gospodarske krize varčevanjem gorskih reševalcev ni obšlo. Igor Potočnik je izpostavil, da imajo zdaj na leto okoli 800.000 evrov prihodkov (država, fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij), kar je tretjino manj kot pred štirimi leti, zato »med letom čaramo«. Ob tem še opažajo, da donatorjev, ki bi jim pomagali z denarnimi prispevki, skoraj ni več.

Posredovanje helikopterjev v slovenskih gorah reševalcem praviloma plača (ena ura letenja helikopterja stane okoli 3500 evrov) Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), medtem ko dodatnega denarja za klasično reševanje GRZS ne dobi. Reševalna akcija v gorah v tujini stane do deset tisoč evrov.

V zadnjih desetih letih so od petih ponesrečencev terjali povrnitev stroškov reševanja, vendar so uspeli le v dveh primerih. Kot je izpostavil Potočnik se slovenska ureditev precej razlikuje od drugih držav, kjer morajo planinci reševanje v gorah ali plačati sami ali preko komercialnih zavarovanj.