Višji sodniki potrdili sodbo za umor v Čežarjih

Koper – Okrutni in zahrbtni umor iz koristoljubja 57-letnega trgovca iz Čežarjev pri Kopru 10. marca lani je pred dnevi dobil epilog še na Višjem sodišču v Kopru. Senat višjih sodnikov je potrdil 30-letno zaporno kazen za 62-letnega Izolana Marka Markoviča in za pet let znižal kazen 33-letnemu bolgarskemu državljanu z bivališčem v Ankaranu Kosti Aleksandrovu, namesto 27 let bo moral za rešetkami prebiti 22 let.

Izvedeli smo, da so Markoviča iz koprskega zapora že preselili v zapor na Dobu, kjer je že pristajal dolgoletno zaporno kazen za umor slovenskega gostinca v Novigradu, in gre torej za specialnega povratnika za najhujše kaznivo dejanje, medtem ko Aleksandrov menda še vedno sedi za rešetkami koprskega zapora, saj morajo sodbo in obrazložitev višjega sodišča prevesti v bolgarščino. Oba morilca so aretirali 18. julija lani in od takrat nista bila na prostosti.

To je bil skrbno načrtovan in izveden umor

Markovič in Aleksandrov sta umor izvršila 10. marca lani na dvorišču oziroma vhodu v klet in stanovanje Vatovčeve hiše v Ulici istrske brigade 99. Predsednica petčlanskega sodnega senata Orjana Trunkl je v obrazložitvi sodbe na okrožnem sodišču 15. aprila letos povedala, da je to bil skrbno načrtovan umor, pri katerem ni bil cilj le dokopati se do Vatovčevega premoženja, temveč najprej likvidacija žrtve in šele zatem plenitev njegovega premoženja.

»Gre za dejanje z visoko stopnjo kazenske odgovornosti, ki zahteva visoko kazen,« je v kratki obrazložitvi dejala sodnica. Po njeni razlagi so kriminalisti dva meseca preiskovali, preden so prišli do prvih otipljivih sledi. Med prvimi je bil osebni avtomobil volvo karavan temne barve, ki ga je imel v uporabi Markovič in ga je na večer umora več prič opazilo pred hišo žrtve. Ena od njih je videla, da v avtomobilu sedita dva človeka, druga pa le parkiran avtomobil.

Obtožena sta menda umor načrtovala že dva dni prej, ko sta čakala na prihod Vatovca, ki je ta večer s prijateljem obiskal nekaj gostiln v Pradah in Bertokih. »Če bi si nameravala polastiti zgolj njegovo premoženje, je bil to idealen večer, da vlomita v hišo. Toda ne, odpeljala sta se in se vrnila čez dva dni. V nedeljo, 10. marca, sta ga ponovno pričakala pred hišo, ob Vatovčevem prihodu na dom sta šla za njim proti dvorišču,« je pojasnjevala sodnica.

Štirje udarci so bili tako siloviti, da so povzročili smrt

Vatovec in Markovič sta se poznala, zato ju je najverjetneje povabil na kozarec v klet. Izkoristila sta njegovo nepazljivost, in ko jima je obrnil hrbet, sta mu začela zadajati udarce s topim predmetom. Desetkrat sta ga udarila po glavi, pri čemer so bili štirje udarci povzročili smrt. Vatovec ni takoj umrl, zato sta ga zvlekla v notranjost kleti, mu z eno hlačnico delovnega kombinezona zamašila usta, zatem mu je Kosta Aleksandrov s širokim lepilnim trakom zvezal roki na hrbtu.

Po zatrjevanju sodnice je Aleksandrov imel na rokah rokavice, vendar je lepilni trak gumijaste rokavice poškodoval, zato so kasneje v nacionalnem forenzičnem laboratoriju na traku, s katerim je imela žrtev zvezani roki, odkrili tudi profil DNK Aleksandrova. Napadalca sta Vatovca pustila v mlaki krvi v kleti in se napotila v stanovanjski del hiše, kjer sta premetala vse prostore. Očitno sta iskala denar, saj med kriminalistično preiskavo po prijavljenem umoru v stanovanju niso našli ne denarja ne bančnih kartic. Napadalca sta v stanovanju pustila sledi obuval.

Morilca sta vodila pohlep in sla po denarju

V sklepnih besedah na ponedeljkovem sojenju je okrožna državna tožilka Vanja Chiara Bažec omenila, da je dokazni postopek potrdil vse očitke iz obtožnice. Za obtoženca je menila, da sta ju pohlep in sla po denarju vodila do tega, da sta posegla v najvišje varovano dobrino, v človeško življenje. Omenila je, da se je Markovič preživljal s socialno podporo in priložnostnimi deli. Skupaj z Aleksandrovom sta obiskovala lokale in igralnice, kjer sta bila redna gosta. Po tožilkinih besedah sta dejanje skrbno načrtovala in se nanj pripravljala. Vatovca sta hotela ubiti že 8. marca, vendar jima je načrt spodletel, ker ga takrat ni bilo doma. »Imela sta čas za razmislek, a sta se po dveh dneh znova vrnila v Čežarje in svojo namero uresničila,« je dejala tožilka.

Za Markoviča so bili usodni odtisi čevljev, ki se jih je skupaj z nekaj oblačili rešil, tako da jih je odvrgel v morje, pričanje Markovičeve partnerke Erike Pančur, ki je to potrdila, osebni avtomobil volvo karavan, pričanje domačinov, ki so Markovičevo vozilo večkrat videli v Čežarjih in pred trgovino v Svetem Antonu, ki jo je Vatovec vodil kot poslovodja, telefonski prisluhi in komunikacije prek mobilnih telefonov, ki so jih zaznale in registrirale bazne postaje Telekoma in Tušmobila. Za Aleksandrova je bil najobremenilnejši dokaz odkritje njegovega profila DNK na lepilnem traku, s katerim je žrtvi zvezal roki.