Vstajnikov ne bo več na sodišče

Maribor – Vrhovno tožilstvo je zoper sodbo, s katero je višje sodišče oprostilo skupino mariborskih protestnikov, vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki pa ne more spremeniti ničesar več. Sodišče lahko le formalno ugotovi kršitev zakona, pravnomočne sodbe pa ne more razveljaviti.

Robert Galun

Pravnomočna sodba se lahko z izrednim pravnim sredstvom izpodbija le v korist obdolženega, in ne v njegovo škodo. Zato je lahko vrhovni državni tožilec Hinko Jenull vrhovnemu sodišču zgolj predlagal, naj brez posega v pravnomočno sodbo ugotovi, da je mariborsko višje sodišče kršilo zakon v korist obdolžencev.

Jenull je prepričan, da je višje sodišče napačno presodilo, da so obdolženci ravnali pasivno, saj se bistvo očitka v obtožnem predlogu nanaša na sodelovanje v skupinah, ki sta policistom preprečevali izvedbo njihovih nalog med neorganiziranim protestnim shodom, in ne da udeleženci niso upoštevali ukaza policistov. Vrhovni tožilec pravi, da je stališče višjega sodišča, da je šlo za redne službene dolžnosti policije, napačno, saj iz opisa dejanja izhaja, da so policisti opravljali konkretne naloge, kot so varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter vzdrževanje javnega reda in miru.

Vrhovni tožilec se prav tako ne strinja z višjim sodiščem, da je iz opisa dejanja izostala konkretizacija posameznih dejanj obdolžencev. Ta po njegovem mnenju ni potrebna, ker se skupno delovanje kaže v uporabi sile ali grožnje, da bo uporabljena sila, in je zakonski znak v obtožnem predlogu konkretiziran s trditvijo, da sta skupini proti policistom metali nevarne predmete: »Za obstoj tega kaznivega dejanja pa ni pomembno, ali je ugotovljeno, kdo v skupini je neposredno izvrševal posamezna dejanja, s katerimi se je uradni osebi preprečila oziroma poskusila preprečiti storitev uradnega dejanja.«

Vendar vse te navedbe, tudi če jih vrhovno sodišče upošteva in zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, kot rečeno, procesa ne morejo obrniti na glavo. Vstajniki bodo ostali pravnomočno oproščeni, četudi ne bi obveljala razlaga višjega sodišča. To je odločilo, da opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ne ustreza kaznivemu dejanju, temveč le zakonskemu opisu prekrška, ki pa ga sankcionira tudi zakon o javnih shodih in javnih prireditvah.

Proces proti vstajnikom je trajal več mesecev

Tretja mariborska vstaja je 3. decembra 2012 potekala zoper tedanjega župana Franca Kanglerja, več mesecev trajajoč sodni proces na mariborskem okrajnem sodišču pa se je začel dobra dva tedna po njej. Policisti so aretirali 119 ljudi in dvanajst jih je tožilstvo z očitkom, da so v policiste metali steklenice, kamenje, granitne kocke in druge nevarne predmete, ekspresno posadilo na zatožno klop.

Dva sta dejanje takoj priznala. Nekdanji protestantski duhovnik Žarko Strahinić je dobil pet mesecev in 15 dni pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo štirih let, Sanel Canović pa štiri mesece pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo treh let.

Preostala deseterica je krivdo zanikala in sodišče je sedmerico Mitjo Murka, Mateja Lorberja, Nika Štamparja, Jerneja Bohaka, Antonia Merdausa, Jurija Škergeta in Nina Krtanjeka obsodilo na sedem mesecev zapora, zoper Jerneja Štebiha pa je tik pred izrekom sodbe tožilec Tilen Ivič umaknil obtožni predlog. Dokaj dobro sta jo takrat odnesla tudi Igor Janžekovič in Borut Podgajski, saj je obtožni predlog zoper njiju zavrnilo sodišče. Oba sta prejela plačilna naloga, ki sta postala izvršljiva, še preden je policija proti njima sprožila postopek, ki ju je spravil na zatožno klop, za isto stvar pa ju ni dovoljeno dvakrat kaznovati.

A vrhovni tožilec Jenull se s tem prav tako ne strinja in v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da se očitki v plačilnih nalogih bistveno razlikujejo od očitkov v obtožnem predlogu. Zapisal je, da je v obtožnem predlogu poleg neupoštevanja ukaza policistov in nasilniškega vedenja še očitek o sodelovanju v skupini in poskusu preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, takšnega očitka pa plačilna naloga ne vsebujeta.