Zaradi zdravniške napake na vozičku
Splošna bolnišnica Brežice priznala odgovornost za strokovno napako, z višino odškodnine pa se ni strinjala
Odpri galerijo
SB Brežice je za obdobje 2017-2020 s posebno pogodbo za morebitna izplačila letnih odškodnin iz naslova zdravniške odgovornosti rezervila pol milijona evrov. Foto: Demaerre Getty Images/istockphoto
Krško - Višje sodišče je odločilo, da mora SB Brežice poleg že izplačane odškodnine pacientu, ki je zaradi napačno zdravljenega gnojnega vnetja postal tetraplegik, izplačati še dobrih sto tisoč evrov, 45 tisoč evrov pa znašajo zamudne obresti. Bolnišnica je ta znesek ob koncu leta poravnala, še vedno pa je v teku postopek za izplačilo rente.
V majhni hribovski vasici v Občini Brežice sta živela in še živita oče in sin. Le da se njunega življenja zdaj ne da primerjati s tistim prej, do leta 2012. Tistega leta je oče zaradi zdravniške napake postal invalid, tetraplegik, v celoti odvisen od svojega sina.
Novembra 2012, slabega pol leta po upokojitvi, je očeta začelo boleti koleno, zato je odšel k svoji zdravnici v brežiški zdravstveni dom. Poslala ga je v laboratorij. Krvna slika je bila zelo slaba, vnetni parametri visoki, zato je takoj ukrepala.
Napotila ga je na slikanje kolena v brežiško bolnišnico. Bil je torek, naročili so mu, naj se naslednji dan oglasi po izvide. Tako je tudi storil, a izvidov ni bilo. Naročili so, naj pride naslednji dan pa spet naslednji vse do sobote, ko izvidov še kar ni bilo, bolečine v kolenu pa neznosne. Sin ga je odpeljal na kirurgijo v Brežice, kjer so mu iz kolena punktirali dva decilitra gnoja. Oče je postajal zmeden in nepriseben, na kar je sin opozoril zdravnika in povprašal, če očeta ne bodo zadržali v bolnišnici. Odgovor je bil ne.
Možakarja so posadili na invalidski voziček, da ga je sin lahko odpeljal do avta in domov. Naslednji dan je padel v nezavest, sin je poklical prvo pomoč in odpeljali so ga v bolnišnico. Očetu so operirali predel nad kolenom, nato so ga dali v umetno komo, sledila je še ena operacija, pod kolenom. Nato spet umetna koma. Iz nje se je nekdaj vitalen, bister in družaben moški zbudil kot senca.
“Tetraplegik bo,” je povedal zdravnik, vzrok pa naj bi bila huda okužba. Premestili so ga v infekcijsko kliniko v Ljubljani, nato v rehabilitacijski zavod Soča. Po desetih mesecih so ga vsega nemočnega in nesposobnega za samostojno življenje poslali domov. S sinom sta za določeno obdobje najela stanovanje v Brežicah, da je lahko sin med malico skočil k očetu in ga oskrbel. A oče je pogrešal domače hribe, kjer sta s sinom redila ovce in koze, kokoši in zajce, imela sta njivo in vrt, sadovnjak in vinograd; samooskrbna kmetija jima je dajala dovolj za preživetje, tržne viške sta še prodajala.
Zdaj ni več časa za kmetovanje, saj nega bolnega očeta terja tudi po šest ur na dan, poleg tega pa je treba kupovati številne pripomočke, s katerimi sin neguje očeta in mu lajša težko življenje. “Vse, kar si želim, je, da bi še enkrat hodil in živel tako, kot sem nekoč,” je nesrečen oče, ki je ob spoznanju, da bo do konca življenja prikovan na invalidski voziček, razmišljal o samomoru. Zdaj lahko delno premika desno roko, po prostoru se lahko z vozičkom premakne dva ali tri metre, po telefonu ne more klicati, saj ne more uporabljati tipk, lahko pa se javi na telefonski klic, ko sin preverja, kako je z njim.
Za prestane telesne in duševne bolečine, za trpljenje, strah ter za zmanjšane možnosti življenja, temveč tudi za izgubljeni dohodek, ker jima kmetija ne daje več tega, kot je nekoč, sta terjala odškodnino. SB Brežice je odgovornost za strokovno napako pri zdravljenju gnojnega vnetja priznala in prvi del odškodnine že pred časom poravnala. Koncem leta je po sklepu višjega sodišča plačala še dodatno odškodnino, sporna pa ostaja še mesečna renta za izpad dohodka na kmetiji.
“Sankcij zoper zdravnike, ki so sodelovali pri zdravljenju, ni bilo,” so pojasnili v SB Brežice. “Zdravnik, ki je zagrešil usodno napako, pa ni več zaposlen v brežiški bolnišnici,” so dodali.
V majhni hribovski vasici v Občini Brežice sta živela in še živita oče in sin. Le da se njunega življenja zdaj ne da primerjati s tistim prej, do leta 2012. Tistega leta je oče zaradi zdravniške napake postal invalid, tetraplegik, v celoti odvisen od svojega sina.
Novembra 2012, slabega pol leta po upokojitvi, je očeta začelo boleti koleno, zato je odšel k svoji zdravnici v brežiški zdravstveni dom. Poslala ga je v laboratorij. Krvna slika je bila zelo slaba, vnetni parametri visoki, zato je takoj ukrepala.
Napotila ga je na slikanje kolena v brežiško bolnišnico. Bil je torek, naročili so mu, naj se naslednji dan oglasi po izvide. Tako je tudi storil, a izvidov ni bilo. Naročili so, naj pride naslednji dan pa spet naslednji vse do sobote, ko izvidov še kar ni bilo, bolečine v kolenu pa neznosne. Sin ga je odpeljal na kirurgijo v Brežice, kjer so mu iz kolena punktirali dva decilitra gnoja. Oče je postajal zmeden in nepriseben, na kar je sin opozoril zdravnika in povprašal, če očeta ne bodo zadržali v bolnišnici. Odgovor je bil ne.
Možakarja so posadili na invalidski voziček, da ga je sin lahko odpeljal do avta in domov. Naslednji dan je padel v nezavest, sin je poklical prvo pomoč in odpeljali so ga v bolnišnico. Očetu so operirali predel nad kolenom, nato so ga dali v umetno komo, sledila je še ena operacija, pod kolenom. Nato spet umetna koma. Iz nje se je nekdaj vitalen, bister in družaben moški zbudil kot senca.
Huda okužba
“Tetraplegik bo,” je povedal zdravnik, vzrok pa naj bi bila huda okužba. Premestili so ga v infekcijsko kliniko v Ljubljani, nato v rehabilitacijski zavod Soča. Po desetih mesecih so ga vsega nemočnega in nesposobnega za samostojno življenje poslali domov. S sinom sta za določeno obdobje najela stanovanje v Brežicah, da je lahko sin med malico skočil k očetu in ga oskrbel. A oče je pogrešal domače hribe, kjer sta s sinom redila ovce in koze, kokoši in zajce, imela sta njivo in vrt, sadovnjak in vinograd; samooskrbna kmetija jima je dajala dovolj za preživetje, tržne viške sta še prodajala.
Zdaj ni več časa za kmetovanje, saj nega bolnega očeta terja tudi po šest ur na dan, poleg tega pa je treba kupovati številne pripomočke, s katerimi sin neguje očeta in mu lajša težko življenje. “Vse, kar si želim, je, da bi še enkrat hodil in živel tako, kot sem nekoč,” je nesrečen oče, ki je ob spoznanju, da bo do konca življenja prikovan na invalidski voziček, razmišljal o samomoru. Zdaj lahko delno premika desno roko, po prostoru se lahko z vozičkom premakne dva ali tri metre, po telefonu ne more klicati, saj ne more uporabljati tipk, lahko pa se javi na telefonski klic, ko sin preverja, kako je z njim.
Za prestane telesne in duševne bolečine, za trpljenje, strah ter za zmanjšane možnosti življenja, temveč tudi za izgubljeni dohodek, ker jima kmetija ne daje več tega, kot je nekoč, sta terjala odškodnino. SB Brežice je odgovornost za strokovno napako pri zdravljenju gnojnega vnetja priznala in prvi del odškodnine že pred časom poravnala. Koncem leta je po sklepu višjega sodišča plačala še dodatno odškodnino, sporna pa ostaja še mesečna renta za izpad dohodka na kmetiji.
“Sankcij zoper zdravnike, ki so sodelovali pri zdravljenju, ni bilo,” so pojasnili v SB Brežice. “Zdravnik, ki je zagrešil usodno napako, pa ni več zaposlen v brežiški bolnišnici,” so dodali.
