Ljubljana – Zdravnik Marko Zelinka tudi po ugotovitvah višjega sodišča ni odgovoren za smrt 70-letnega bolnika, ki je po treh dneh obravnave na različnih oddelkih kliničnega centra umrl zaradi počene trebušne arterije. Tožilstvo je zoper sodbo na vrhovno sodišče vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti.
Kazenski postopek tako ni prinesel zadoščenja za svojce pokojnega bolnika F. Š. Njegov sin je na sodišču pripovedoval, da je imel njegov oče 17. januarja 2006 hude bolečine v trebuhu, zato je poklical 112. Ko je na dom s tehnikoma prišel zdravnik Zelinka, očeta najprej niso hoteli odpeljati, ko je poklical drugič, pa so ga le odpeljali. Oče je med čakanjem na oddelku za splošno in nujno medicinsko pomoč v prostorih urgence dobil protibolečinsko terapijo, sinovo vztrajanje (po nasvetu znanke zdravnice), naj očetu naredijo ultrazvok trebuha, pa ni bilo uspešno. Zelinka je v protokol ambulantnega pregleda navedel več delovnih diagnoz, med njimi je bil tudi sum na anevrizmo abdominalne aorte.
Izvedenci: Zdravnik ravnal skladno s stroko
Po hudih bolečinskih napadih, ki so spominjali na epileptične napade, je bolnika napotil na oddelek za nevrologijo, kjer obravnava po mnenju bolnikovega sina prav tako ni bila ustrezna, saj so se osredotočili na domnevno epilepsijo, niso pa mu hoteli narediti ultrazvoka. Ko so ga 19. januarja 2006 končno premestili na oddelek za gastroenterologijo, je zaradi hude krvavitve v trebušno votlino umrl. Vse to bi po sinovem mnenju lahko preprečili, če bi očetu naredili ultrazvok trebuha.
Izredni strokovni nadzor v kliničnem centru je ugotovil strokovne napake treh nevrologov, ki so bili zaradi tega premeščeni in napoteni na dodatne preizkuse znanja, ne pa tudi strokovnih napak zdravnika ljubljanskega zdravstvenega doma Marka Zelinke. Čeprav ga je vseh sumov oprala tudi komisija zdravniške zbornice, je sedel na zatožno klop ljubljanskega okrožnega sodišča. To ga je oprostilo očitkov povzročitve smrti bolnika iz malomarnosti, saj so izvedenec kirurgije, nevrologije in srčno-žilni kirurg sklenili, da je ravnal skladno z medicinsko stroko.
Zelinka se je med drugim zagovarjal, da je bil sum na anevrizmo abdominalne aorte le ena od diagnoz, ki pa se ni potrdil, bolnikova smrt pa je posledica nespecifične simptomatike – za anevrizmo ni bilo skoraj nobenega znaka. Poudaril je, da bolniku niti pozneje niso postavili pravilne diagnoze, vzrok smrti pa je razkrila šele obdukcija.
Tožilstvo vztraja
Ker izvedenci niso prepričali tožilstva, se je to zoper oprostilno sodbo pritožilo na višje sodišče in predlagalo, naj jo spremeni in zdravnika obsodi na deset mesecev pogojne zaporne kazni. A je višje sodišče tožilsko pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča ter zdravnika pravnomočno opralo krivde.
Pritrdilo je izvedenskemu mnenju, da je Zelinka v konkretni situaciji ob upoštevanju vseh okoliščin ravnal skrbno in pravilno oziroma strokovno ustrezno, in da v času, ko je obravnaval bolnika, ni imel nobenih oprijemljivih kliničnih znakov, da se je v trebuhu bolnika dogajalo kaj akutnega.
Pravilna je bila tudi njegova odločitev za napotitev na nevrološko kliniko, saj je ocenil, da je lahko epileptični napad za bolnika te starosti življenjsko ogrožajoč. Pacient je namreč kasneje na nevrološkem oddelku doživel še dva tovrstna napada.
Ker tožilstvo vztraja, je zoper sodbo januarja vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Če bodo vrhovni sodniki ugotovili, da je neutemeljena, jo bodo zavrnili. A tudi če bo tožilstvo z njo uspelo in bo vrhovno sodišče ugotovilo, da je utemeljena, se ne bo glede kazenskega postopka spremenilo nič. Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, vrhovno sodišče lahko namreč le ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno (oprostilno) odločbo.
Komentarji