Kandidat za Delovo osebnost leta 2014: dr. Ahmed Pašić

Dr. Ahmed Pašić je postal zgled aktivnega državljana. Izpostavlja vero v človeka in njegovo dostojanstvo.
Objavljeno
14. december 2014 19.00
SLOVENIJA, LJUBLJANA, 28.11.2006 FOTO: JOZE SUHADOLNIK
Blaž Račič, Jesenice
Blaž Račič, Jesenice
Dr. Ahmed Pašić je v zadnjem letu dni zelo zaznamoval družbeno življenje v domačem kraju, aktivnosti civilne pobude Ejga – za lepše Jesenice, ki jo vodi, pa so odmevale po vsej Sloveniji. Pred poldrugim letom je na lastno pobudo začel urejati zanemarjena igrišča in nadaljeval s številnimi humanitarnimi projekti. V dejavnosti pobude Ejga so se vključevali vedno novi ljudje, med njimi pa so oživeli solidarnost, zaupanje, iskrenost, poštenost – vrednote, za katere se je zdelo, da so v neoliberalni histeriji že zdavnaj pozabljene.

Za doseženo so ga na lokalnih volitvah (predvsem številni novi) volivci nagradili. Postal je vodja najmočnejše svetniške skupine v občinskem svetu, zaradi porekla mu naskok na županski fotelj ni uspel. Z nadaljevanjem aktivnosti po volitvah je zaprl usta tistim, ki so razglašali, da je njegov cilj politična funkcija. S tem je ohranil neposredno povezavo z ljudmi, kar mu v (lokalni) politiki daje legitimnost in večjo težo.

»Z doktoratom znanosti sem za podjetniški sektor preveč izobražen, v akademsko sfero pa brez zvez in poznanstev ne morem,« ugotavlja Ahmed Pašić, ki je poldrugo leto po vrnitvi domov iz Singapurja, kjer je delal šest let, še vedno brezposeln. Zdaj ima več kot dovolj dela v Hiši sreče, ki je nastala kot plod aktivnosti pobude Ejga – za lepše Jesenice, in kot občinski svetnik. »Nočemo čakati na konec recesije, ampak v teh časih poskušamo premakniti, kar se da,« je Pašić o pobudi Ejga v intervjuju za Delo izpostavil pred letom dni.

Ahmed Pašić je veren človek, vendar v javnih nastopih in javnem delovanju ne izpostavlja svoje pripadnosti islamski veri. Kot preprost človek izpostavlja vero v vsakega človeka in človekovo dostojanstvo, ki ga je neoliberalizem med gospodarsko in socialno krizo marsikateremu Slovencu vzel. Ko socialna država umira, Pašić kaže, da se mora civilna sfera na to odzvati s sodelovanjem, povezovanjem, iskanjem skupnega dobrega.

Zakaj se je Pašićev »model« organizacije družbe od spodaj navzgor najbolj množično in aktivno prijel prav na Jesenicah? Zakaj se je svojevrstni fenomen razvil na Jesenicah, v drugih slovenskih krajih, kjer sledijo Pašićevemu zgledu, pa ne v tolikšni meri? Teza, da sta k razmahu civilnodružbenega dogajanja na Jesenicah pomembno pripomogla Pašićevo poreklo in narodnostna sestava prebivalstva v mestu, je na prvi pogled drzna.

Dejstvo je, da Pašićevi starši prihajajo iz nekdanje jugoslovanske republike Bosna in Hercegovina, kjer vlada drugačna mentaliteta kot v Sloveniji. V Bosni in Hercegovini, denimo, številni ljudje komaj shajajo in se težko preživljajo, a se tega ne sramujejo tako kot Slovenci: zvečer se ljudje v najlepših oblačilih odpravijo na korzo, srečujejo prijatelje in znance, se pogovarjajo. Ljudje ostajajo vključeni v socialno okolje, ostajajo povezani. Slovenec svoje stiske ne razgalja tako kot v izpostavljeni Bosni in Hercegovini, ampak jo skriva pred sodelavci, sosedi, znanci, celo prijatelji, saj ga razjeda sram, ker ni uspešen. Zato ostaja sam, nepovezan, pozabljen – in vse bolj ranljiv.

V gospodarski in socialni krizi v deželi pod Triglavom vlada brezbrižnost: do materialnega okolja na eni strani in na drugi v odnosu do družbenega okolja in še posebno do ranljivih družbenih skupin. Ahmed Pašić se je temu s preprosto logiko aktivnega državljana uprl in številnim (ne le Jeseničanom) dal zgled in razloge, da mu sledijo.