Kandidatka za Delovo osebnost leta: Anita Ogulin

V štirih desetletjih se je ob njej nabralo na tisoče otrok. Vsak je bil deležen objema, vsak je dobil občutek, da je pomemben, da je nekomu mar zanj, in za vsakega se je našel kos kruha. Njeno delo je njeno življenje. Verjame v dobroto, ki jo vztrajno širi, in vsak dan sproti se bori proti družbeni izključenosti najšibkejših.

Anita Ogulin, sekretarka na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, številnim slovenskim družinam pomeni luč na koncu predora in upanje v lepšo prihodnost. Razdaja se otrokom in rešuje njihove težave, hkrati pa brez zadržkov in kompromisov s prstom pokaže na tiste, ki so odgovorni za njihov pogosto brezizhodni položaj.

Brez pretiravanja lahko trdimo, da je Proletarska 1 v Ljubljani, kjer ima prostore tudi ZPM Moste - Polje, za ljudi v stiski najbolj znan naslov. Z vseh koncev Slovenije prihajajo po pomoč in toplino. Glavno zaslugo za to ima prav Anita. Njeno ime je že več let sinonim za organizacijo, njeno delo, ki se nikoli ne konča, pa bi moralo biti vzor vsem, ki so kakorkoli vpeti v dobrodelnost.

Prav to je pojem, ki je bil Aniti tako rekoč položen že v zibelko. Njena mati, Ana Petek, je bila namreč prva povojna predsednica socialne komisije. »Bila je prva bojevnica na terenu, prav ona je bila pobudnica ustanovitve centrov za socialno delo in tudi Društev prijateljev mladine. Čeprav je bila mama slabovidna, čeprav je bil moj oče slep, je bila naša tedanja družina tudi rejniška. Sama sem spontano stopila v to zgodbo,« skromno, a ponosno pove Anita in doda: »Že kot otrok sem skupaj z bratom slepe in slabovidne vodila po njihovih poteh, mami pa sva pomagala deliti hrano na terenu. Sploh ne znam živeti drugače.«

Iz primarne družine je solidarnost prenesla tudi v svojo. Njen mož, oba odrasla otroka in zdaj že dva vnuka ji brezpogojno stojijo ob strani, ne le z razumevanjem, ampak tudi s konkretno podporo in pomočjo. »V tej zgodbi nas je veliko, tudi vsi moji sodelavci, prostovoljci, mediji in seveda nepregledna množica srčnih ljudi, ki vneto pomagajo otrokom in njihovim družinam v stiski,« ne pozabi poudariti Anita.

Materialne dobrine je ne zanimajo, njena največja nagrada so srečne otroške oči. »To je neprecenljivo. Čeprav njihovi starši morda kdaj naredijo napako, si otroci zaslužijo pravo, boljšo in lepšo pot,« je prepričana, zato jim nesebično pomaga. »Le če so ljudje okrog mene zadovoljni, sem lahko srečna. Ni lepšega kot otroška zgodba s srečnim koncem,« je prepričana Anita Ogulin, zagrizena optimistka, ki jo krute usode otrok ženejo v težke boje za njihove osnovne pravice.