Milan Jakopovič: »Potujte, širite si obzorja«

Milan Jakopovič, lanska Delova osebnost leta in ustanovitelj Petke za nasmeh, potem ko je dosegel zakonsko zvišanje cenzusa pri subvencioniranju šolskega kosila, z eno zmago ni zadovoljen. Dobrodelno društvo, katerega prvotna misija je bila zagotoviti šolarjem iz socialno ogroženih družin brezplačno kosilo, ni izgubilo poslanstva, Jakopovič pa ne zagona.

Mlin na veter, s katerim se zdaj bori, je socialna zakonodaja. Njegovo glavno orožje so dejstva brez čustvenosti, kajti samo tako te jemljejo resno, pravi. »Kot predstavnik dobrodelne organizacije čutim odgovornost, da ko vidim anomalijo, nanjo opozorim in jo poskušam odpraviti.«

Delate v centru za usposabljanje Draga. Kakšen je vaš delovni dan?

Imam srečo, da grem v službo z nasmeškom. Sem delovni inštruktor in delam v varstveno-delovnem centru v Šiški. Dopoldne delamo, decembra smo izdelovali okraske, veliko časa pa namenimo tudi sprostitvi, igranju na kitaro, prepevanju, pogovoru … Toda to nikakor ne more opisati dejanske slike, kajti v njej so skriti občutki nas vseh, vsakega posebej. To je delo, kjer se vsak dan naučiš česa novega. O nas samih. To pa ti lahko da samo svet različnosti.

Že pri delu ste okroženi s težkimi življenjskimi zgodbami, a ste tudi v prostem času našli čas in voljo za pomoč otrokom v stiski.

Ravno to, moje delo, je tisto, kar me sili k temu, da pomagam. Če bi živel v milnem mehurčku, najbrž ne bi zbral volje, da bi ga prebodel. Petindvajset let delam v Dragi, na začetku sem bil trinajst let na Igu v skupini oseb z duševnimi in vedenjskimi motnjami. Pred dvajsetimi leti je bilo nekaj nepojmljivega pokazati se zunaj s tako skupino. To ti da povsem drug pogled na življenje. Ker se ta svet nenehno bori za svojo eksistenco, postaneš del tega boja. Predvsem pa postaneš občutljiv na primanjkljaje in spoprijemanje z njimi ter dojemljiv za iskanje rešitev.

Od mnogih drugih, ki se ukvarjajo s humanitarno dejavnostjo, vas loči to, da ste dosegli sistemsko spremembo. Kako ste zbrali moč za boj z birokratskim aparatom?

Doseganje sistemskih sprememb je na splošno problem. Na eni strani imamo državo in ljudi, ki so dobili legitimnost, da vodijo sistem, in s tem si tudi lastijo pravico, da so oni edini, ki imajo vedenje in znanje o določenem področju. Drugi del odgovornosti pa nosimo mi, ki si ne vzamemo časa, da zares ocenimo in analiziramo položaj. Petka za nasmeh je delovala tri leta, sodelovala je s šolami in se seznanjala z razmerami, ko sem si rekel: »Dovolj je, poskusimo nekaj doseči.« Preden sem se lotil zbiranja podpisov, sem cele noči študiral predpise. Želel sem si, da stvari držijo vodo, brez tega je vse mlatenje prazne slame na čustveni ravni, kjer doživiš blazen odziv javnosti, hkrati pa te nobeden od delodajalcev ne jemlje resno.

Dosegli ste, da v šolah vsaj načeloma ni več lačnih otrok. Kaj zdaj dela Petka za nasmeh?

Enako, še vedno sodelujemo s šolami, hkrati pa se polje naše pomoči širi na vsa področja.

Še vedno skrbite za to, da otroci dobijo malice, kosila?

Kar koli – v sodelovanju s šolami, seveda. Znotraj naše brezplačne osnovne šole je ogromno stroškov. Nekatere šole so se, denimo, odločile za financiranje šole v naravi. Tudi primanjkljaji pri prehrani še ostajajo. Popoldanska malica, na primer, ni subvencionirana. Niti četrti dohodkovni razred (od 370 do 432 evrov na družinskega člana) ne pomeni, da družina živi dobro, še zlasti če ima najemnino ali kredit, zato je kar nekaj otrok iz tega razreda, ki jim pomagamo.

Kako je Petka zrasla?

Je nekje tam, kjer je bila. Ne delujem na podlagi čustvenih debat, rad bi, da preprosto veljamo za skupnost, ki pomaga. Donacija znaša pet evrov na mesec, to je nekakšen osnovni znesek; mi sestavimo skupino »petk« za posamezno šolo, podpišemo pogodbo za vsakega otroka posebej in tako smo zanj na voljo vse šolsko leto. To je osnova. Če sredstva ostanejo, pomagamo tudi vsem drugim.

Kako na vaše delovanje in članstvo vpliva diskurz, da je kriza končana?

Imamo okoli 700 petkarjev (število je zadnjih nekaj let bolj ali manj konstantno), stalno odgovornost prevzemamo za 115 otrok na 35 do 40 osnovnih šolah. Lani je bilo otrok okoli 200, mislim, da bomo do konca šolskega leta spet prišli do tega števila. Je pa res, da se zdaj bolj na nas obračajo iz drugih humanitarnih organizacij in tudi iz centrov za socialno delo, kar se mi zdi edino pravilno, navsezadnje smo za to tukaj.

Če pogledamo zadnje Delove osebnosti leta, so bile vse od leta 2011 povezane z dobrodelnostjo. Kaj to pove o naši državi in kaj o naši družbi?

Iskreno: že sama dejavnost ima čustveno noto in pritegne ljudi. Med kandidati so sami izjemni ljudje, toda eno je, če nekaj dosežeš v okviru profesionalne poti, drugo pa, če to dosežeš v prostem času z nekim notranjim vzgibom. A bolj pomembno vprašanje kot kaj naj to pove o državi, je vprašanje, kako to, da to predstavnikov oblasti ne predrami. Pridejo in se pofotografirajo, a že v naslednjem trenutku pozabijo na vsa opozorila, ki jih slišijo na takšnih prireditvah, in delajo po svoje naprej.

Koliko časa preživite s Petko?

To je način življenja, spremlja me ves čas. Mislil sem, da bo laže, ko bomo imeli pisarno, a ni nič drugače. Telefon ves čas cinglja. Ker hočem biti ažuren, se vedno odzovem. Nočem si jemati mesecev, da bi komu odgovoril. Ko gremo na dopust, je večno vprašanje, ali bo wi-fi ali ne.

Kakšen odtis je pustil izbor za Delovo osebnost leta v vašem delovanju?

Nazivi mi ne pomenijo veliko. Dejanja so tista, ki štejejo. Toda ta je prinesel tudi moji družini neko zadoščenje za vse tisto, čemur se je morala odpovedati zaradi moje odsotnosti. Brez njihove stoodstotne podpore ne bi šlo. Predvsem pa mi je naziv dal odgovornost, da delujem podkrepljeno z dejstvi in analizami.

Kje smo po vašem kot država?

Kar zadeva socialo, ne tam, kjer bi morali biti. Kaže se predvsem izjemna moč piarja, s katerim navzven zadovoljujemo množice, ne izhajamo pa iz osnovnih potreb ljudi. Kot država moramo najprej poskrbeti za svoje otroke in starejše, torej nemočne. Nič nimam proti tržnemu gospodarstvu, toda postaviti si moramo mejo, do katere smo socialna država. Nastavki so dobri, izračuni v osnovi preprosti, le kje se najdejo vzroki za zapletanje?! Preprosto premalo je zavedanja, da se lahko jutri znajdemo na drugi strani.

Pa še vprašanja, ki smo jih zastavili letošnjim kandidatom za Delovo osebnost leta. Po čem si boste vi zapomnili leto 2017?

Kar me je zaznamovalo, je povezano z Delovo osebnostjo leta. Naziv mi daje odgovornosti in mi po eni strani dokazuje, da ljudje, ki jih spoštujem, menijo, da si ga zaslužim, hkrati pa sem z njim dobil peščico ljudi, ki jih jaz neizmerno spoštujem. Iskreno sem srečen, da sem jih spoznal. Poleg tega mislim, da sem dobil kredibilnost kot sogovornik predstavnikom države.

Kdo je za vas osebnost leta?

Zame si ta naziv zaslužijo otroci, ne samo moja sinova, vsi otroci. Ker živijo v svetu, ki ga krojijo odrasli in njihova merila, hkrati pa so otroci tisti, ki prvi pokažejo, ko gre kaj narobe. Otroci so ogledalo nas odraslih.

Kaj bo vaš prvi izziv v prihodnjem letu?

To je najprej socialna zakonodaja in prepričati družbo, da ljudje, ki se znajdejo v stiski, niso tam na svojo željo, pobudo ali ker so leni, temveč zato, ker ne zmorejo in ne znajo. Kot družba smo dolžni svojim najšibkejšim pomagati prej kot kateri koli drugi skupini.

S kakšnim življenjskim motom stopate v leto 2018 in kaj zaželite ljudem okoli sebe?

Če bi lahko otrokom kar koli svetoval, bi jim rekel: »Potujte, širite si obzorja, izkoristite vsako minuto za spoznavanje različnih ljudi in kultur, potem pa se vrnite nazaj in omogočite sebi in svojim potomcem življenje z izkustvom te raznolikosti.« Spoznavanje, ne zapiranje nas bo vodilo k napredku. Tako se dogajajo spremembe.