Poveljnik, ki pred podivjano naravo ščiti življenja

Poveljnik civilne zaščite, ki je skupaj z gasilci, policisti, vojaki in drugimi poskrbel, da minule poplave niso odnesle tudi življenj.

Objavljeno
12. december 2012 18.30
iza šestan
Anuška Delić, Ozadja
Anuška Delić, Ozadja
Srečko Šestan ima rad svoje delo. Pravkar je obeležil 16. obletnico dela na upravi za zaščito in reševanje, kjer je junija po 26 letih zamenjal dotedanjega poveljnika civilne zaščite Mirana Bogataja. Zdi se, da je Šestan njegov naravni naslednik, ne le zaradi brk, ki krasijo oba, temveč zlasti zaradi predanosti.

O sebi govori skromno, nikakor ne pozabi poudariti, da so uspešne akcije na področju civilne zaščite odvisne od vseh vpletenih. Morda tudi zato meni, da je zanj osebnost leta 2012 prav njegov predhodnik Bogataj, ker je »sile za zaščito in reševanje, ki jih zdaj jaz vodim, zapustil izurjene, opremljene in predane svojemu delu«.

Kot poveljnik mora biti stalno v pripravljenosti, in dosegljiv: »V akcijo se poveljnik dejavno vključi, ko je treba aktivirati državni načrt. Tega smo aktivirali poleti ob velikih požarih, ker nam je omogočil, da smo lahko poklicali gasilce iz notranjosti države.« Na Krasu, ki je požarno najbolj ogrožen, je namreč – kot posledica italijanske okupacije med vojnama, ki je zatirala družbeno dejavnost – bistveno manj gasilskih enot, pojasnjuje Šestan, doma iz Ilirske Bistrice.

Prav on torej v državi skliče in razporedi vse potrebne sile, da bi denimo med naravnimi nesrečami zmanjšali možnosti človeških žrtev in šele za njimi dosegli čim manjšo škodo. Kmalu za tem, ko je postal poveljnik, se je moral z ekipo spopasti s hudimi požari na Krasu, z balonarsko nesrečo na ljubljanskem Barju in naposled z nedavnimi skorajda vseslovenskimi poplavami. Poveljniško delo opravlja poleg svojega rednega dela na upravi, torej prostovoljno.

Če bi Bogataja zamenjal kdo manj izkušen, bi vse to precej težje opravil, se strinja tudi Šestan, ki se je od predhodnika naučil ogromno, pa tudi pridobil pomembne izkušnje ob poplavah v Železnikih, Posočju in drugod. Najhujša preizkušnja pa je bila, pravi, akcija v Logu pod Mangartom. Nesreča je terjala smrtne žrtve, »ki so bile nepotrebne, saj smo takrat razglasili evakuacijo, a se zlasti starejše osebe niso hotele umakniti iz svojih hiš«. Podobno se je dogajalo tudi med zadnjimi poplavami in Šestan meni, da je to zato, ker prebivalci preprosto nočejo zapustiti svojega imetja ali pa to storijo šele, ko je res kritično. »Nekateri so do zadnjega trenutka upali, da jih voda ne bo zajela, in ko je to upanje padlo v vodo, so ostali ujeti v svojih hišah.«

Šestan je sicer inženir lesarstva, ki se je na upravi za zaščito in reševanje zaposlil po 16 letih dela v tovarni Lesonit. Prijavil se je na razpis uprave, a sprva ni bil uvrščen niti v ožji izbor, ker bi kot prebivalec Ilirske Bistrice pomenil večji potni strošek. Toda vztrajal je in si izprosil sestanek, na katerem sta se s tedanjim direktorjem odlično ujela in izbral ga je kljub stroškovnim pomislekom. Z njim smo se pogovarjali 5. decembra, točno na 16. obletnico njegovega dela v civilni zaščiti.