Dr. Igor Pravst: Slovenija bi utegnila iti po svoje

Evropska komisija je te dni objavila težko pričakovano poročilo o transmaščobnih kislinah, tistih zelo škodljivih za srčno-žilni sistem, ki se uporabljajo za lepši videz in daljšo uporabnost cenejše margarine, krekerjev, peciv ... Žal poročilo ni prineslo tistega, kar so pričakovali stroka in številna ministrstva, tudi slovensko za zdravje – če že ne prepovedi, vsaj omejitev njihovega dodajanja v živila. Slovenija bi zato utegnila iti po svoji poti in sprejeti strožje ukrepe, kot veljajo v EU. Kako se nameravajo lotiti tega in v čem je srž škodljivosti transmaščob, smo se pogovarjali z doc. dr. Igorjem Pravstom, vodjo raziskovalne skupine na Inštitutu za nutricionistiko, članom nacionalnega sveta za varno hrano in vodjo državnega raziskovalnega programa Prehrana in javno zdravje.

1 Kaj transmaščobne kisline pravzaprav so, kje jih je najti oz. pri kakšnem načinu priprave hrane se razvijejo? Zakaj so tako škodljive?

Transmaščobne kisline so posebna oblika nenasičenih maščobnih kislin. V telesu nimajo nobene koristne vloge, nasprotno – jasno je dokazana njihova škodljivost. Številne raziskave so namreč pokazale, da povečujejo raven krvnega holesterola in znatno povečujejo tveganje za razvoj bolezni srca in ožilja ter druge kronične bolezni. Transmaščobe nastajajo iz nenasičenih maščob ob segrevanju in izpostavljanju oksidaciji, na primer pri cvrtju, njihov največji prehranski vir pa so delno hidrogenirane maščobe. Uporaba rastlinskih maščob v živilih je namreč zelo raz­nolika in že pred več kot stoletjem je bilo ugotovljeno, da imajo delno hidrogenirane rastlinske maščobe zelo uporabne lastnosti. Pri sobni temperaturi so lahko v trdnem agregatnem stanju, so manj občutljive na procese staranja in zato podaljšujejo obstojnost živil, hkrati pa ugodno vplivajo na senzorične lastnosti živil, tudi okus. Ker ni bilo podatkov o njihovi škodljivosti, se je njihova uporaba v prehrani hitro povečevala. Danes vemo, da se med procesom delnega hidrogeniranja rastlinskih maščob tvorijo transmaščobne kisline, zato se je v zadnjih dveh desetlet­jih uporaba delno hidrogeniranih rastlinskih maščob pri proizvodnji živil začela zmanjševati, vendar jih še vedno vsebuje veliko živil. Še zlasti pogosto jih najdemo v različnih sladicah, piškotih, napolitankah ...

2 V večini EU držav, tudi v Sloveniji, največja dovoljena količina transmaščobnih kislin v živilih ni zakonsko določena, nekatere države pa so že uvedle omejitve glede trženja živil z veliko vsebnostjo transmaščob. Zakaj takšne razlike?

Potrošniki lahko posumijo na vsebnost transmaščob v živilih, pri katerih med sestavinami najdejo delno hidrogenirane rastlinske maščobe ali olja. Sama količina transmaščob je sicer zakonsko omejena na Danskem, v Avstriji in na Madžarskem. Takšne omejitve so letos sprejeli tudi v ZDA, vendar s triletnim prehod­nim obdobjem. Boljša zakonodajna ureditev tega področja je, upoštevajoč resolucijo o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015–2025, predvidena tudi v Sloveniji, vendar je doslej večina držav članic EU čakala na enot­ne ukrepe evropske komisije (EK), ki bi veljali za celotno EU, saj imamo vzpostavljen enoten trg. Skladno z veljavno zakonodajo bi namreč morala evropska komisija do decembra 2014 objaviti poročilo o transmaščobnih kislinah v živilih in prehrani Evropejcev in predlagati ustrezne zakonodajne ukrepe. Poročilo je bilo objavljeno šele prejšnji teden ...

3 Vas, strokovnjake, je razočaralo. Zakaj in kakšne so glavne ugotovitve?

Dobro je, da komisija v poročilu ugotavlja, da transmaščobe v EU pomenijo javnozdravstveni problem. Pa tudi, da bi bila z vidika varovanja javnega zdravja najbolj učinkovit ukrep omejitev količine industrijsko dodanih transmaščob živilom. Rezultati raziskav sicer kažejo, da vnos transmaščob pri povprečnem prebivalcu EU ne pomeni tveganja za zdravje, vendar tega ni mogoče zagotoviti za vse skupine prebivalstva, saj posamezniki lahko zaužijejo precej več živil s transmaščobami kot povprečen Evropejec. Enotna omejitev količine industrijsko dodanih trans­maščob živilom bi bila dobrodošla tudi z vidika zagotavljanja enotnega trga EU. Ker nimamo skupne evropske zakonodaje, so namreč nekatere države članice vzpostavile nacionalne predpise, ki omejujejo količino transmaščobnih kislin v živilih, to pa omejuje prost pretok blaga. Problematičen del poročila je predvsem sklep, da je pred sprejetjem zakonodajnih ukrepov, kot je na primer omejitev transmaščob v živilih, treba zbrati dodatne podatke. To nas lahko bistveno odmakne od cilja, ki smo si ga zadali – zmanjšati količino transmaščob na minimum.

4 Na Inštitutu za nutricionistiko ste se že odzvali. Kako se nameravate lotiti reševanja težave in kakšni so vaši cilji?

Inštitut za nutricionistiko je v sodelovanju z drugimi raziskovalnimi organizacijami in ob podpori ministrstva za zdravje pripravil raziskovalni projekt, katerega izsledki bodo omogočili sprejet­je ustreznih ukrepov. Če bi namreč Slovenija kdaj želela sprejeti strožje ukrepe, kot veljajo v EU, moramo s konkretnimi podatki dokazati ogroženost določenih skupin prebivalstva. V prvi fazi se tako lotevamo natančne analize živil na slovenskem trgu, ki bo pokazala, katera konkret­na živila največ prispevajo k vnosu transmaščobnih kislin v Sloveniji. Projekt je bil pripravljen v skladu z ukrepi, predvidenimi v resoluciji o nacionalnem programu o prehrani, veseli pa me tudi, da ga podpirata tako ministrstvo za zdravje kot Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Raziskovalne organizacije bomo vsekakor v trdno oporo državi, da bo lahko sprejela ustrezne odločitve, čeprav bodo presegale standarde Evropske unije in jih bo zato treba posebej utemeljevati. Projekt bomo začeli izvajati 1. januarja 2016, saj nam je na inštitutu za začetek raziskav že uspelo zagotoviti zagonska sredstva, upamo pa tudi, da bo projekt v nadaljevanju dobil dodatno podporo iz javnih virov. Da bomo lahko v preverjanje kakovosti zajeli čim večje število vzorcev živil, smo ustanovili tudi poseben Sklad za preverjanje kakovosti živil. Tega lahko podprejo tudi državljani, tako da donirajo 0,5 odstotka dohodnine. O tem morajo obvestiti svoj davčni urad najpozneje do 31. decembra, ustrezen obrazec pa je dosegljiv na spletni strani Inštituta za nutricionistiko.

5 Kakor poudarjate, pa se lahko proti uživanju oz. vnosu transmaščob borimo tudi potrošniki sami. Je ozaveščenost po vašem zadostna? Kaj lahko storimo?

Potrošniki lahko že danes sami storimo veliko. Priporočamo, da se kupci pri izboru predpakiranih živil povsem izogibajo tistim, ki imajo na seznamu sestavin navedene delno hidrogenirane rastlinske maščobe, ter da čim bolj omejijo uživanje ocvrtih jedi. Kot dodatne preventivne ukrepe priporočamo še, da omejijo uživanje predpripravljenih živil, še posebno takšnih, pri katerih je precej verjetno, da vsebujejo delno hidrogenirano rastlinsko maščobo, ki se najpogosteje uporablja pri pripravi piškotov, vafljev, izdelkov iz testa in sladic. Tudi v restavracijah lahko gostje povprašajo, ali pri pripravi hrane uporabljajo takšno maščobo, in jih tako spodbujajo, da jo bodo opustili.