UROŠ MACERL: Ekoprotestnik iz protesta do arogance

»Ko je o nečem prepričan, postane nepopustljiv in pripravljen vztrajati do konca,« je na vprašanje, ali se pod površjem vztrajnega in neizprosnega sogovornika ministrov, premierov in županov ter ostrega nasprotnika sežiganja odpadkov v Lafarge Cementu morda skriva bolj popustljiv duh, odgovorila Fani Macerl, mama 42-letnega predsednika zasavskega društva za naravo in okoljevarstvo Eko krog Uroša Macerla. »V resnici je tak,« si je še enkrat v brado zamrmrala Macerlova desna roka na 30 hektarov veliki kmetiji v Ravenski vasi in njegova »prva« podpornica v boju proti odpadkom, medtem ko je njen pogled s ponosom objemal sinovo kmetijo in hlev, kjer je v manj kot enem dnevu na svet prišlo dvanajst jagenjčkov.

Kmetijo, v resnici prazen hlev in podirajočo se hišo, je podedoval od starih staršev. Zaradi nje je delo v rudniški projektivi zamenjal za 24 ur »bata škornjev«. Macerlu je bila bojevitost položena v zibelko, saj je rojen na jugoslovanski dan borca, 4. julija. Poštenost so mu zabičali, bolečina zaradi krivic in prezir do arogantnih pa sta rastla z njim. Radoživost je podedoval. Bi sicer gospodu »fajmoštru« že pri dvanajstih na stol narisal tisto reč, ki označuje žensko? In pri 42 skrbel za 140 ovac, dve kobili, pet oslov, deset koz, obdeloval 23 hektarov, imel dovolj časa za 14-letnega Urha, za »najlepšo študentko zgodovine umetnosti Tjašo«, ki je, mimogrede, njegova hči, v poznih večernih urah za Eko krog in še pozneje za novo žensko svojega življenja?

Če človek spozna Macerlovo »vedno v akciji« mamo, je takoj jasno, po kom je sin. V Zasavju že leta velja, da je Uroš Macerl enako Eko krog, je enako »človek, ki si upa sesti na cesto in predsedniku vlade reči 'no pasaran'«, »ki se iz prepričanja ne da Francozu« in ki je tudi Matjažu Švaganu nekoč obljubil voz gnoja pred občino. Macerl je tudi enako človek, ki ogroža sto petdeset delovnih mest v LC. Slovenska javnost je nanj kljub temu, da se že dvajset let bori za boljši zrak, postala pozorna 10. novembra letos, ko je pod okno vlade pripeljal tri tisoč ljudi, da z njihovo pomočjo tistim, ki so LC dali okoljsko dovoljenje, dopove, da ne ogroža delovnih mest v LC in da bo LC preživel tudi, če bo cement izdeloval brez sežiganja odpadkov na škodo zdravja Zasavcev.

Ali ga res ni denarja, ki bi Macerla prepričal o nasprotnem? »Bi vas lahko o nasprotnem prepričal nekdo, ki ste ga prosili, naj vam ne uničuje hoste, da boste od nje lahko živeli, pa vas je odslovil, rekoč, lej, otrok, narediš lahko, kar hočeš, mi imamo denarja, kolikor ga ti nikdar ne boš videl, vzel boš pa toliko, kolikor ti bomo dali?« Pri 21 si je Macerl rekel, da za tri žaklje koruze ne bo tiho, pri 42 je že jasno, da niti za vse delnice multinacionalke Lafarge ne bi mogel spregledati emisij, ki uničujejo zdravje Zasavcev - za profit tujca.

Ko so mu na Arsu očitali, da ne loči sežigalnice od cementarne, jih je vprašal: »Če zakon pravi, da je za ljudi blizu sežigalnic škodljivo, kadar emisije TOC (skupnega organskega ogljika) presežejo deset enot, zakaj za Zasavce ni škodljivih dvesto enot TOC iz LC?« Ko bo država odgovorila na to, bodo vsi Zasavci, ne le Macerl, ločili med sežigalnico in cementarno.