Tiskane izdaje
Postojna – Ob tokratnem izboru Delove »osebnosti« leta predstaviti le gasilce postojnsko-pivške gasilske zveze je, priznamo, nekoliko krivično. Reportaža o gasilcih iz Loške doline, Cerknice, Ilirske Bistrice, Škofje Loke ... o gasilcih iz katerega koli dela Slovenije, kjer je narava preteklo leto izkazovala svojo moč in nepredvidljivost, ne bi bila bistveno drugačna.
Vsakdo v svojem kraju zdaj ve, kako dragoceni so gasilci prostovoljci, ker so bili odlični in prvi, ki so ljudem v nesreči nesebično pomagali. Pri izbiri postojnskih gasilcev je prevladalo le to, da so reševali v kar treh različnih katastrofah: v ledu, vodi in v avtocestni prometni nesreči z eno smrtno žrtvijo ter več ranjenimi pred dobrim tednom dni.
Izkušnje učijo
Gasilci, ki so februarja lani reševali objekte v Lazah in v Loški dolini, so se na primer naučili, da je še učinkovit in nenevaren protipoplavni »zid« iz vreč s peskom, zgrajen kot obod okrog hiše, lahko visok največ 80 centimetrov. Višji bi bil zaradi pritiskov vode za pregrado prenevaren, zato je hišo, v katero poleg tega vdira še voda iz tal, v določenem trenutku bolje prepustiti vodi. Takšen je nasvet gasilcev, odločitev je odvisna od lastnika hiše.
In česa so se v preteklem letu naučili postojnski gasilci? »Bolje: česa se pravzaprav nismo?!« je na naše vprašanje z vprašanjem odgovoril poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Postojna Mitja Šantelj. Predsednik Gasilske zveze Postojna Marko Simšič pa je hkrati in z nasmehom dodal: »Predvsem to, da znamo še zmeraj dobro improvizirati. Nekaj poskusiš, ker misliš, da bo prav, in če gre, gre – to nas rešuje: v trenutku se znajti z opremo, ki jo imaš in ki je je v tistem trenutku vedno premalo!«
Visoke vode na Planinskem polju so bile za gasilce »fenomen, ker nam nihče, na primer, ni povedal, kaj za razlivno površino pomeni napoved, da bo voda narasla za deset centimetrov. Kje bo voda poplavila? Tega nam niti starejši gasilci niso mogli povedati, mi to zdaj vemo. Vemo, kje bo voda najprej poplavila, katere hiše bo ob določenem vodostaju dosegla,« je pojasnil predsednik gasilske zveze, sicer šef financ v Postojnski jami. »Ja, saj smo sodelovali na podobnih intervencijah, vendar te nikoli niso bile tako obsežne, smo pa zaradi lastnih svežih izkušenj lahko sodelovali že pri reševanju maja poplavljenih v Srbiji,« je dodal Aleš Poniž iz PGD Postojna.
Organizacija v akciji
»Prva bojna« skupina, kot pravijo gasilci, šteje 320 operativcev, v rezervi jih je še 150. V žledu, če seštejemo dneve, ki jih je vsak gasilec preživel na reševanju, je v akcijah lani sodelovalo več kot 2700 gasilcev iz Pivke in Postojne. Leta 2014 so se udeležili 542 intervencij, leto prej pol manj - 270. »V žledu smo bili na terenu zdržema 15 dni in dokazali smo, da nas ni premalo. Seveda pa smo dobili pomoč od zunaj, sodelovanje v regiji je odlično. Skupaj s poplavami smo bili na terenu 30.800 ur.«
»Pozitivna stran v žledu je bilo dejstvo, da ni bilo elektrike, da je vse stalo, zato so bili v reševanje lahko vključeni vsi gasilci. Z vključevanjem agregatov pa je bilo za reševanje vsak dan manj gasilcev, vrniti so se morali na delo,« se spominja Mitja Šantelj. Je ime »gasilec« sploh še ustrezno? »Hja, ognja je res čedalje manj,« pravi Marko, a kakšno bo leto pred nami, nihče ne more povedati. Še pred dvema letoma so najpogosteje res gasili.
Koliko časa jih pokonci drži adrenalin? »V žledu smo deset dni zdržali kot eden. Vsak je rad 24 ur na razpolago, a po nekaj dnevih si je treba priznati, da si utrujen, izrabljen, zasičen in da je treba dan ali dva spati. Delo predaš drugim, ki jim zaupaš, in nato se vrneš,« pravi Mitja. Žled, podirajoča se drevesa, led nad tabo in pod tabo, povsod, niso bili od muh. »Bilo je toliko nevarnosti, a se tega sploh nismo zavedali. Veja pade za tabo, v hipu se obrneš, si rečeš hvala bogu, da ni name, in žagaš naprej. Pred petkilskim kosom ledu, ki pade z višine desetih metrov, ni rešitev nobena čelada, a če bi mislili samo na to, bi ostali doma na kavču. To je pač treba narediti, ne gre drugače, si misliš in greš,« pravi predsednik PGD Pivka Sandi Grzetič.
»'Gasilerija' ni hobi. Ni prostočasna dejavnost. Je način življenja. Gasilec postaneš, če te gasilstvo zasvoji, ti pride v kri. Zakaj? Kdo bi to vedel!« se z Markom strinjajo vsi in se še sami čudijo, da v tako dramatičnem letu, kot je bilo leto 2014 na Postojnskem, ni bil huje poškodovan niti en gasilec niti oprema.
In kakšni so ljudje, ko jim hišo zaliva voda, so brez ogrevanja ...? »Med njimi so, seveda, kot vedno, izjeme, ekstremi. So ljudje, ki so zelo prizadeti, a se sami vedejo samozaščitno in si najprej sami pomagajo, in so takšni, ki samo čakajo, da jim kaj, na primer v obliki gasilca, pade z neba, pa da jim bo ta mikrovalovko v prvo nadstropje odnesel. Običajno z malo bolj sitnimi najbolj pomaga pogovor, da obrnemo zadevo na hec in malo popustimo mi, malo pa oni. Ni se smiselno igrati, kdo je močnejši,« pravi predsednik gasilske zveze.
Razmislek po intervenciji
Zadnji lanski preizkus, ki je doletel gasilce, je bila prometna nesreča na avtocesti pri Postojni zadnjo nedeljo v decembru. »Ja, bilo je težko, burja, zameteno, pod ničlo, veliko udeležencev, poškodovanih,« pravi gasilski veteran Aleš Poniž, vodja akcije Andrej Tratnik pa dodaja, da se je res k sreči »vse ujelo: v največji pripravljenosti so delovali tudi reševalci, policisti, člani cerkniške enote s pooblastilom za reševanje na avtocesti ... Obstajajo smernice, standardni operativni postopki, pomagajo usposabljanja, tekmovanja, izkušnje iz podobnih nesreč manjšega obsega, a glede na ekstremne vremenske razmere se je bilo treba prilagoditi. Velika prednost tega pa je, da se vsi, gasilci, reševalci, policisti, delavci Darsa, operaterji na regijskem centru za obveščanje osebno poznamo in da gremo včasih tudi na kako neuradno pijačo kaj predebatirati, razmisliti o pozitivnih in negativnih izkušnjah, da se zadnje ne bi ponovile. Tudi udeleženci v nesreči so bili zelo poslušni, strpni, ker so dobili dobre informacije. Pomemben je pregled stanja, poročanje. Udeležencem smo povedali, v kolikem času in kam bodo prepeljani, kaj bo z vozili, povedali smo jim, zakaj naj raje ostanejo in počakajo v toplem vozilu, zakaj kdo drug potrebuje hitrejšo pomoč. Skratka, pomembna je komunikacija, sicer zavlada anarhija. In če pogledam zdaj nazaj: če bi bilo treba, bi še enkrat ukrepali tako, kot smo,« zadovoljno pojasni Andrej Tratnik.
Kaj si želijo za prihodnost? »Bili smo deležni velike medijske pozornosti, včasih tudi prevelike. Mi bomo vsekakor naredili vse, ne glede na medijsko pozornost, še boljši pa bomo, če bomo imeli dobre pogoje za delo. Upamo, da ne bomo, če ne bo katastrof, kmalu pozabljeni. Pričakujemo le, da se bo uresničilo, kar piše v zakonu. Da se uredi status prostovoljnega gasilca. Poleg večine delodajalcev, ki ne ovirajo gasilcev, ali tistih, ki delavca res ne morejo več dni pogrešati, so tudi delodajalci, ki kvarijo sicer dobro sliko,« opozarja Marko Simšič.
