Afera Bulmastifi: viškemu komandirju košarica vrhovnega sodišča

Vrhovni sodniki so potrdili, da je nekdanji komandir Franc Marolt neupravičeno brskal po telefonu policistke.

Objavljeno
08. avgust 2013 14.23
SLO., LJ., POLICAJ ,3.3.2011, FOTO: BOSTJAN CELEC
Iva Ropac, kronika
Iva Ropac, kronika
Ljubljana – Da je nekdanji komandir PP Vič Franc Marolt ravnal napak, ko je brskal po telefonu podrejene policistke in tako poizvedoval, kdo je posnel fotografijo golega trupla Saše Baričeviča, ki je zakrožila v javnosti, je zdaj potrdilo tudi vrhovno sodišče. To je kot neutemeljeno zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Marolta so obsodili na pogojno zaporno kazen, ker je Vanji W. kratil pravico do zasebnosti, ko je 15. februarja 2010 brskal po njenem mobilnem telefonu. Po smrti Saše Baričeviča, ki so ga nekaj dni pred tem na domu raztrgali njegovi bulmastifi, je od nadrejenih dobil nalogo, naj ugotovi, kdo je na kraju dogodka fotografiral njegovo truplo, fotografija pa je v nekaj dneh zakrožila po spletu. Viški policisti so bili prvi na kraju dogodka na ljubljanski Oražnovi ulici, kjer je Baričevičev dom. »Šla sem po telefon, ker ga nisem imela pri sebi, in mu ga na ukaz izročila. Nekaj časa je tipkal po njem, a slike očitno ni našel, zato sem jo morala poiskati jaz. Še nekaj časa je tipkal in mi ga nato vrnil,« je na ljubljanskem okrajnem sodišču dogodek opisovala policistka.

Pravnomočna kazen

Ker je tudi po mnenju višjih sodnikov prepričljivo opisala dogodek, o njem je sestavila uradni zaznamek, ne nazadnje so ga potrdile tudi priče, saj je bila zaradi njega po pripovedovanju drugih vidno prizadeta, sodišče ni dvomilo, da se je zgodilo ravno tako, kot je opisala. Višji sodniki so zato Maroltu septembra lani potrdili štiri mesece pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo dveh let za neupravičeno osebno preiskavo, ki jo je zagrešil kot uradna oseba, in niso sprejeli Maroltovih trditev, da je kazenski postopek posledica zarote tistih, ki so mu hoteli škodovati.

Sodba je tako postala pravnomočna, a jo je Marolt poskušal ovreči z izrednim pravnim sredstvom na vrhovnem sodišču, kamor je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Potem ko so že višji sodniki ugotovili, da okrajno sodišče ni bistveno kršilo kazenskega postopka s tem, ko je zavrnilo zaslišanje nekaterih prič, ki naj bi potrdile, da je žrtev zarote, so se tudi vrhovni sodniki strinjali, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov Maroltu ni bila kršena pravica do obrambe in da sodišči prve in druge stopnje nista kršili ustavnih določil o enakem varstvu pravic in pravnih jamstev v kazenskem postopku.

Maroltova obramba je trdila tudi, da ni šlo za nedopustno osebno preiskavo, ker je policistka nadrejenemu menda prostovoljno izročila telefon. A so te trditve v nasprotju z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, ugotavlja vrhovno sodišče, sicer pa obramba s temi navedbami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

Policistka terja odškodnino

Že višje sodišče je ugotovilo, da je Marolt (zdaj je zaposlen v sektorju prometne policije v upravi uniformirane policije na Generalni policijski upravi) prebrskal policistkin telefon brez njene vnaprejšnje pisne privolitve in brez odredbe preiskovalnega sodnika, in to kljub njeni zahtevi, naj ji ga vrne. S takim ravnanjem je kršil njeno pravico do zasebnosti, saj telefon v današnjih časih sodi med osebne predmete, z nadaljnjim pregledovanjem njegove vsebine pa je kršil ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti.

Vanja W. je zaradi ravnanja svojega (takratnega) nadrejenega zoper državo vložila civilno tožbo. Temelj odškodninskega zahtevka je pravnomočna obsodilna sodba kazenskega sodišča, na katero je sodišče vezano, za škodo, ki jo delavec povzroči pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, pa na podlagi obligacijskega zakonika odgovarja delodajalec – to je ministrstvo za notranje zadeve.

Policistka s tožbo terja 7000 evrov odškodnine, a na pravobranilstvu menijo, da država ni odškodninsko odgovorna oziroma da policistka ni upravičena do izplačila odškodnine. Ker je nadrejenemu, čeprav brez pisne privolitve, sama izročila telefon, štejejo, da je privolila v posledico, poleg tega ji menda ni mogla nastati škoda, saj je nekdanji komandir zatrdil, da ni bral njenih ljubezenskih SMS-sporočil in da ni videl nobene intimne fotografije.