Černač obsojen na plačilo 5000 evrov

Sodišče pravnomočno sklenilo, da je Zvonko Černač nedopustno posegel v zasebnost ter čast in dobro ime Bojana Bratuše.

Objavljeno
19. december 2016 16.18
Zvonko Černač prihaja na soočenje na POP TV. Ljubljana, 3. julji 2014.
Iva Ropac
Iva Ropac
Koper - Zvonko Černač, nekdanji poslanec SDS in predsednik komisije za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami, bo moral seči v žep in nekdanjemu višjemu uslužbencu Sove Bojanu Bratuši odšteti pet tisoč evrov z obrestmi. Višje sodišče se strinja, da Bratuši pripada tolikšna odškodnina, ker je Černač z izjavami šel čez dovoljeno mejo.

Černač je na nujni seji komisije julija 2010 z navedbo Bratuševega polnega imena in navedbami o zaključkih poročila posebne vladne skupine nedopustno posegel v njegovo čast in dobro ime in zasebnost, kar vse so povzeli tudi mediji. Černač je takrat dejal, da naj bi Sova pol leta po Bratuševem odhodu na njegovo ženo Karmen Bratuša prenesla podjetje Webs, ki ga je pred tem financirala iz nezakonitega črnega fonda, poleg tega naj bi »prišlo do odtujitve sredstev in opreme ter so bila pridobljena nekatera znanja in informacije, ki bi lahko pomenila potencialno nevarnost za uporabo v nezakonite namene«.

Prisluškovalna afera

Bratuša zatrjuje, da so bili očitki neutemeljeni in neresnični, opozoril je tudi na to, da je Černač s tem, ko ga je imenoval z imenom in priimkom, kršil tajnost podatkov o zaposlenih v Sovi, ki jo mora komisija, ki ji je Černač predsedoval, zagotoviti. Ne nazadnje so ugotovitve o ustanovitvi in prenosu podjetja Webs, omenjene v poročilih, na katera se je skliceval Černač, napačne in zavajajoče, je še trdil Bratuša.

Černač je po drugi strani zatrjeval, da se ne spomni, da bi kdaj izrekel tako izjavo, kot izhaja iz zapisa, na katerega se sklicuje Bratuša, pa četudi bi jo, v njej ne vidi nič dejansko ali pravno spornega, s čimer javnost že ne bi bila seznanjena.

Vztrajal je, da izjava ni neresnična oziroma da ni imel nikakršnega razloga ne verjeti v resničnost povedanega, pri čemer ni bil žaljiv, javnosti pa je dal podatke v okviru opravljanja družbene dejavnosti funkcije poslanca v državnem zboru oziroma kot predsednik komisije. Nujno sejo komisije za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami je, pravi, sklical na zahtevo poslancev stranke Zares zaradi prisluškovalne afere Čista nota oziroma podatkov, da naj bi bil Bratuša kot nekdanji uslužbenec Sove vpleten v nezakonito sledenje in prisluškovanje takratnemu direktorju Urada RS za intelektualno lastnino po naročilu Sazasa.

Razkriti tajni podatki

Koprsko okrožno sodišče je prvič Bratušev tožbeni zahtevek zavrnilo, a je tako sodbo višje sodišče razveljavilo in vrnilo v novo odločanje. V drugem postopku je okrožno sodišče pritrdilo Bratuševemu pooblaščencu odvetniku Jožefu Klavdiju Novaku iz Odvetniške družbe Čeferin, da je šlo za poseg v Bratuševo pravico do zasebnosti. Bratuša (2005. je zapustil Sovo zaradi ponarejenega spričevala o izobrazbi) ni politik na državni ravni, ni javna osebnost in se nikoli ni javno izpostavljal in ker ni ne absolutno ne relativno javna oseba iz javnega življenja, mu gre najvišja stopnja varstva njegovih pravic. Černač pa po drugi strani ni novinar, ki jim Evropsko sodišče za človekove pravice daje širše polje svobode izražanja.

Sodišče ugotavlja, da je bil podatek o zaposlitvi Bratuše pri Sovi sicer tajen, a je bil razkrit že veliko prej, preden ga je omenil Černač. Slednjemu je zato pritrdilo, da ni razkril tajnega podatka, kar pa ne pomeni, da s ponovnim navajanjem Bratuševih osebnih podatkov ni posegel v njegovo zasebnost, ki bi jo moral varovati kor predsednik komisije. Zgolj omemba Bratuše z imenom in priimkom še ni poseg v njegovo zasebnost, je pa Černač to storil s ponovnim navajanjem njegove nekdanje zaposlitve ob navedbi, da se tretje vmesno poročilo vladne delovne skupine za oceno dela Sove iz maja 2007, ki je govorilo o odtujitvi sredstev Sove, nanaša nanj, ugotavlja sodišče. S tem mu je javno pripisoval dejanja, ki lahko predstavljajo storitev kaznivega dejanja, pri čemer se je kot predsednik komisije gotovo zavedal, da govori o posamezniku, ki se ne more vključiti v razpravo, ker je zavezan k molčečnosti.

Višji sodniki, ki so sodbo tehtali na pritožbo Černačevega pooblaščenca odvetnika Janeza Stuška, so pritrdili okrožnim, da je Černač nedopustno posegel tudi v Bratuševo čast in dobro ime. Verjamejo, da je imel upravičen razlog verjeti, da je podan utemeljen sum, da so bila prek družbe Webs nezakonito odtujena sredstva Sove, ker je to izhajalo iz poročila vladne delovne skupine in poročil komisije, ni pa imel razloga verjeti, da se sredstva, prenesena na Webs, uporabljajo v nezakonite namene, npr. za nezakonito prisluškovanje in sledenje, saj tega v poročilih ni.

Černač sodnikov ni prepričal, da je bila izjava v javnem interesu in da v takih okoliščinah svoboda izražanja pretehta nad osebnostnimi pravicami tožnika.

Primerna odškodnina

Po mnenju sodišča je bila tovrstna javna razprava glede na nejaven položaj Bratuše in povzročeno mu škodo nesorazmeren in nedopusten poseg v njegovo čast in dobro ime ter v popolnem nasprotju z načelom, da je vsakdo nedolžen, dokler se mu krivda ne dokaže. Dejstvo, da je Černač to izrekel kot predsednik komisije za nadzor obveščevalnih služb, pa ima zagotovo tudi večjo težjo, zato so njegove vrednostne sodbe, ki so tožnika povezovale z afero Čista nota, protipraven poseg v njegovo osebnostno pravico. »Nihče mu ne oporeka pravice, da izraža svoja mnenja, vendar ne sme nedopustno posegati v pravice drugih,« še dodajajo višji sodniki. Bratuša je sicer zahteval 21.000 evrov odškodnine, a je sodišče kot primerno ocenilo odškodnino v višini 5000 evrov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe januarja 2011.

Černača je zaradi izjav, povezanih s Sovo, s tožbo preganjal tudi nekdanji direktor Sove Iztok Podbregar in zahteval 50.000 evrov, a je spor pravnomočno izgubil. Sporne so bile Černačeve izjave iz 2010., da je Sova pod njegovim vodstvom delovala kot politična policija.