Država ne bo plačala za brskanje po telefonu

Nekdanji komandir nezakonito stikal po mobilnem telefonu policistke Vanje Weiss, a ji odškodnina vendarle ne pripada.
Objavljeno
12. julij 2016 16.39
Delo Ekspres, Ljubljana, 30.september2015 [aplikacije, internet, Delo Ekspres]
Iva Ropac
Iva Ropac

Ljubljana – Tudi višje delovno sodišče se je strinjalo, da policistki Vanji Weiss ne pripada odškodnina za duševne bolečine, čeprav ji je nekdanji komandir policijske postaje Vič neupravičeno in protizakonito stikal po telefonu in iskal fotografijo trupla Saše Baričeviča.

Policistka je s tožbo na delovnem in socialnem sodišču od delodajalca zahtevala 7000 evrov odškodnine, ker ji je nadrejeni z brskanjem po mobilnem telefonu, ko je poizvedoval, kdo je posnel fotografijo golega trupla Saše Baričeviča, kratil pravico do zasebnosti. Vendar s tožbenim zahtevkom kljub pravnomočni kazenski obsodbi nekdanjega komandirja viške policijske postaje Franca Marolta na pogojno zaporno kazen ni bila uspešna.

Iskal fotografijo trupla

Po smrti Baričeviča, ki so ga 2. februarja 2010 na domu raztrgali njegovi bulmastifi, je Marolt od nadrejenih dobil nalogo, naj ugotovi, kdo od policistov je na kraju dogodka fotografiral njegovo truplo, fotografija pa je v nekaj dneh zakrožila po spletu. Ker so bili viški policisti prvi na kraju dogodka v Oražnovi ulici, kjer je bil Baričevičev dom, je Marolt pregledal telefon Weissove. Ta mu ga je 15. februarja izročila na njegov ukaz, a je s tem, ko ga je pregledal in preiskal brez njene vnaprejšnje pisne privolitve in brez odredbe preiskovalnega sodnika, in to kljub njeni zahtevi, naj ji ga vrne, kot uradna oseba zagrešil kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave.

Po mnenju višjega in nato vrhovnega sodišča je komandir s pregledom policistkinega mobilnika nedvomno presegel mejo in kršil njeno pravico do zasebnosti, saj telefon v današnjih časih sodi med osebne predmete, z nadaljnjim pregledovanjem vsebine telefona pa je kratil tudi policistkino ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti. Weissova je pripovedovala, da je bila zaradi komandirjevega ravnanja pretresena, saj je imela v telefonu tudi »osebne fotografije, kočljive in nekočljive, ki bi jih lahko gledal,« sporne fotografije Baričeviča pa v njenem telefonu ni našel. Maroltu sodnikov tudi ni uspelo prepričati, da gre za zaroto tistih z viške policije, ki so že prej napovedovali, da mu bodo škodovali, in da je počel le to, kar so mu ukazali nadrejeni, namreč, da naj razišče stvar. Prav tako jih ni prepričal z zatrjevanjem, da po telefonu ni brskal oziroma da mu ga je policistka izročila sama.

Telefon je danes osebni predmet, s stikanjem po njem pa kršimo lastnikovo pravico do zasebnosti. Foto: Igor Mali

Na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe kazenskega sodišča je policistka vložila tožbo na delovno sodišče, saj za škodo, ki jo delavec povzroči pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja delodajalec (ministrstvo za notranje zadeve). Zatrjevala je, da je imela duševne bolečine, ki da so trajale od afere Baričevič do odhoda komandirja z viške policijske postaje 22. aprila 2010. A je delovno sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo, češ da »ni zatrjevala, da bi ji škoda nastala zgolj zaradi nedopustnega pregleda njenega službenega telefona, temveč naj bi ji škoda nastala, ko si je njen nadrejeni ogledoval njene intimne fotografije oziroma bral SMS-sporočila z občutljivo vsebino«. Policistki tudi ni uspelo dokazati, da bi nadrejeni navedeno dejansko storil, tovrstnih fotografij in sporočil pa na sojenju ni pokazala.


Ni dokazala, da je gledal zasebne SMS in fotografije

Višje delovno sodišče je tako odločitev potrdilo in pojasnilo, da je bilo sodišče v tem postopku vezano le na kazensko odgovornost oziroma prištevnost obdolženca ter dejstva, ugotovljena v kazenskem postopku. In sicer da ji je komandir ukazal, naj mu izroči svoj mobilni telefon, kar je storila zaradi odnosa podrejenosti, nato pa brez odredbe preiskovalnega sodnika ali njene privolitve prebrskal po njem, s čimer je storil kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave. Prvostopenjsko sodišče je tako po mnenju višjega pravilno navedlo, da policistka odškodnine ne uveljavlja zaradi posega v njeno zasebnost oziroma pregleda mobilnega telefona, temveč zato, ker naj bi v telefonu pregledoval njena zasebna sporočila in intimne fotografije. A ker tega ni dokazala, ni mogoče govoriti niti o odškodninski obveznosti ministrstva za notranje zadeve.

Policistka mora državi vrniti skupaj dobrih tisoč evrov stroškov sodnega postopka.