Ivan Vogrin v nekdanjo ženo vrgel dvoriščna vrata

Bivši poslanec si je prislužil pogojno zaporno kazen.

Objavljeno
20. februar 2015 16.54
regent/Ivan Vogrin
Robert Galun, Maribor
Robert Galun, Maribor
Maribor – Okrajna sodnica Tanja Husar ni verjela bivšemu poslancu in propadlemu podjetniku Ivanu Vogrinu, da je z dvoriščnimi vrati pomotoma ranil bivšo soprogo. Zaradi povzročitve lahke telesne poškodbe mu je odmerila sedem mesecev pogojne zaporne kazni z dveletno preizkusno dobo.

Zaman je bilo Vogrinovo mirno prepričevanje sodnice Husarjeve, kako da sta neljubi dogodek izzvala oba, njegova bivša partnerka Zdenka Vogrin in on, in zaman je bila trditev, da ga je žena napadla z vedrom. Sodnica mu ni verjela, pa naj se je Vogrin še tako trudil dokazati nedolžnost. »V moji kazenski evidenci ne boste našli, da sem bil nasilen. In če doslej nisem bil, bom odslej še manj,« je poudaril med sklepno besedo.

Nekdanja zunajzakonska partnerja (isti priimek imata po naključju) sta se julija lani sprla zaradi vrat na ograji pred hišo v Voličini pri Lenartu. Zdenka Vogrin jih je snela, da so lahko z rešilnim avtom iz bolnišnice do hiše pripeljali njeno mater, Ivan Vogrin pa je kasneje zahteval, naj jih namesti nazaj, a tega ni dočakal.

Odločil se je, da bo vrata s pomočjo soseda Jožeta Fekonje namestil sam, vendar ni našel vijakov in tečajev. Bivšo ženo je pobaral, kje so, ta pa mu je po njegovih besedah odvrnila: »Tam nekje, poišči sam.«

Oškodovanka naj bi se »sama zaletela v vrata«

Padati so začele težke besede, Vogrin trdi, da ga je žena po rami udarila s plastičnim vedrom, sam pa je v jezi pograbil vrata in jih vrgel na prikolico. Domneva, da se je Zdenka Vogrin takrat zaletela vanje.

Oškodovanka je izpovedala povsem drugače. O kakršnem koli napadu z vedrom ni govora, v roki ga je imela zgolj zato, ker je šla po fižol. Povedala je, da se je začel Vogrin, ko ni našel vijakov, nanjo razburjati, češ da vsi živijo na njegov račun, zgrabil je vrata in jih dvakrat vrgel vanjo, pri čemer je staknila precej poškodb, tudi rano na glavi, ki jo je bilo treba zašiti.

Za razjasnitev okoliščin dogodka je sodnica na prostor za priče povabilo četverico, a nihče ni mogel direktno s prstom pokazati na Vogrina. Niti Jože Fekonja, ki je obdolžencu pomagal nameščati vrata. Povedal je, da sta se Vogrinova sprla zaradi vijakov, sam pa se je takrat raje obrnil stran, saj prepira ni želel poslušati. Tako tudi ni videl, kako je Ivan Vogrin vrgel vrata.

Otroka nič kaj lepo o očetu

Partnerka soseda Fekonje je videla še manj. Ker Jožeta dolgo ni bilo domov, je šla pogledat, kod hodi. Slišala je prepir ter videla poleteti najprej eno potem pa še drugo krilo vrat, vendar zaradi manjšega hriba, ki ji je zastiral pogled, ni videla, kam so vrata padla. Šele ko je prišla bliže, je videla Zdenko Vogrin, kako se drži za glavo in pravi, da bo poklicala policijo.

Može v modrem je zatem poklicala oškodovankina sestra, ki je, ker je po poklicu medicinska sestra, ocenila, da mora Zdenka Vogrin k zdravniku. Dejala ji je, da je po dvajsetih letih napočil trenutek za končanje fizičnega, psihičnega in ekonomskega trpinčenja, zatem pa odšla do Ivana Vogrina in mu rekla, da bo poklicala policijo. On se ji je po njenih besedah le cinično smejal : »Kar daj, če upaš.«

Tudi Vogrinov sin a očeta ni našel lepih besed. Pojasnil mu je, da se je to zgodilo zadnjič, materi pa je razložil, da bo treba zadevo rešiti po sodni poti, ker s takšnim človekom ne gre drugače: »To menda vsi vidimo.«