Nekdanji ekonom mariborske nadškofije vendarle za zapahe

Celje – Ponovljeno sojenje se Mirku Krašovcu ni obrestovalo. Potem ko je bil leta 2014 obsojen na dve leti zapora, je višje sodišče sodbo razveljavilo. Tokrat se ni izšlo, zdaj je pravnomočno obsojen na tri leta zapora zaradi napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije. Njegov zagovornik Velimir Cugmas je že napovedal, da bo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Celjsko višje sodišče je v celoti potrdilo sodbo prvostopenjskega in ugotovilo, da je sodba, torej tri leta zapora, primerna. »Vzelo mi je sapo, ko sem dobil sodbo,« je dejal Cugmas, ki je bil prepričan, da bo pritožba na sodbo prvostopenjskega sodišča uspešna. Zahtevo za varstvo zakonitosti bo vložil v 30 dneh: »Res je, da je treba sodbe spoštovati, ampak tudi pretresati.« S Krašovcem opoldne, ko smo se z njim pogovarjali, še ni govoril.

Medtem ko je obramba nad sodbo celjskega višjega sodišča zgrožena, je višji državni tožilec Stanislav Pintar več kot zadovoljen, čeprav je tak razplet pričakoval: »Glede na to, koliko časa je ta zadeva trajala, sem vesel, da je končana. Je pa bilo višje sodišče povsem jasno, da pritožbi nista utemeljeni, da s sodbo prvostopenjskega sodišča ni popolnoma nič narobe.« Pintar tudi ne vidi možnosti, da bi Krašovca lahko rešilo vrhovno sodišče: »Tam gre zgolj in izključno za pravna vprašanja, kakšnih takih težav pa v tej sodbi in tem postopku ne vidim.«

Naporen proces

Tožilstvo je Krašovcu očitalo, da je k poslovni goljufiji napeljeval nekdanjo direktorico družbe Betnava, d. o. o., Dragico Marinič in vodjo investicij v Betnavi Antona Ekarta. Krašovec je izrabil svoj položaj vodje Gospodarstva Rast v mariborski nadškofiji in tako vplival na oba, da sta podpisala lažne gradbene situacije in dnevnike. Šlo je za goljufijo pri pridobivanju evropskih sredstev v znesku 1,7 milijona evrov za obnovo dvorca Betnava. Čeprav je prav ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo predlagalo hitrejše črpanje sredstev, kot smo lahko slišali na sodišču, so se odgovorni v Betnavi znašli na zatožni klopi, ker so podpisali zahtevek za izplačilo sredstev, ko Betnava do denarja še ni bila upravičena.

Leta 2013 so krivdo v tej aferi že priznali in bili pravnomočno obsojeni Mariničeva, Ekart in vodja gradbene operative v Vegradu Karel Bogatin ter Hilda Tovšak. »Ponovljeno sojenje Krašovcu je bilo zelo duhamoren proces. Večina je že priznala, že so bili obsojeni in skozi vse to iti še enkrat je res težko. Predvsem Mariničeva in Ekart sta bila res izpostavljena hudim očitkom in maltretiranju,« poudarja tožilec.

Krašovec in ministrstvo

Obtoženi Krašovec se je ves čas branil, da ni nikogar k ničemur napeljeval, prej nasprotno, da je namreč hitro črpanje Betnavi odsvetoval, v spornem času pa o investiciji ni več odločal. Po prvotni pogodbi o sofinanciranju obnove je bilo namreč za leto 2009 predvidenih le 10.000 evrov. Potem je Betnava sklenila aneks in denar je dobila oktobra. Pozneje je nadzor pokazal, da je bil v zahtevku za izplačilo evropskih sredstev tudi v Velenju uskladiščeni gradbeni material.

Sporni zahtevek je podpisala Mariničeva, ki je pričala tudi v ponovljenem sojenju. Dejala je, da je bil prav njen podpis usoden, vendar je verjela Krašovcu. Kot je povedala na sodišču, ji je menda dejal, da je z ministrstvom za gospodarstvo dogovorjeno, da je v zahtevku lahko tudi skladiščen material. Denar, ki ga je Betnava dobila leta 2009, je morala že julija 2011 vrniti.

Precej podobna zgodba je v primeru Rimskih term, le da so na nepravilnosti pri sofinanciranju opozorili v Rimskih termah sami ob menjavi vodstva, v Betnavi pa je to pokazal nadzor. Prav dejstvo, da so v Betnavi nepravilnosti ves čas zanikali, je očitno ministrstvo zmotilo. Dejstvo pa je, da je bilo tako v primeru Betnava kot v primeru Rimske terme veliko neformalnih pogovorov o načinih reševanja obeh investicij, ki so bili po Pintarjevem mnenju nezakoniti. Kot je po sojenju v primeru Rimske terme dejal tožilec Pintar, bi proti predstavnikom ministrstva lahko ukrepali le, če bi dokazali, da so s svojimi dejanji namenoma nekomu drugemu pridobili korist. Tega v primeru Betnava ni, glede na to, da je ministrstvo denar zahtevalo nazaj.