Svojcem odškodnina, pacientka svoje še ni dobila

Družini ženske, ki je po operaciji kile ostala paraplegik, sodišče dosodilo 54.000 evrov z obrestmi.

Objavljeno
01. september 2016 14.34
slika je simbolna
Iva Ropac
Iva Ropac

Ljubljana – Štirinajst let je že minilo od sicer nezahtevne operacije postoperativne kile, po kateri je Bernardka O. ostala za vedno priklenjena na invalidski voziček. Čeprav ji po pravnomočni vmesni sodbi pripada odškodnina, o njeni višini sodišče še ni odločilo, je pa zadoščenje v ločenem postopku dosodilo njenim svojcem, ki jih je njena paraplegija prav tako težko prizadela.

Materi dveh otrok, ki je pri 38 letih končala na invalidskem vozičku, je uspelo po 12 letih pravdanja s pomočjo odvetnika Iva Kekca le dokazati, da sta za njeno paraplegijo solidarno odgovorna ljubljanski klinični center (KC) in zavarovalnica Adriatic Slovenica, pri kateri ima bolnišnica zavarovano odgovornost.

Okrožno sodišče je trikrat po temelju ugodilo njeni tožbi, a je višje sodbo dvakrat razveljavilo. Decembra 2014 je v tretje le pritrdilo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da anesteziologinja pri operaciji postoperativne kile 5. julija 2002 v bolnišnici dr. Petra Držaja, ki spada pod KC, sicer ni zagrešila strokovne napake pri injiciranju spinalne anestezije (anestetik vbrizgajo v medvretenčni prostor), je pa bolnišnica odgovorna za vso škodo oziroma posledice, ki jih ima Bernardka O., saj anesteziologinja pacientke pred posegom ni seznanila z možnostjo nastanka krvavitve oziroma posledične plegije, s čimer je kršila svojo pojasnilno dolžnost. Bolnica zato ni mogla ozaveščeno privoliti v poseg, zaradi česar je ta v celoti protipraven.

Niso ji pojasnili zapletov

Takšno odločitev je potrdilo tudi vrhovno sodišče, kamor sta klinični center in zavarovalnica vložila revizijo. S pravnomočno in dokončno sodbo je tako odločeno, da sta KC in zavarovalnica solidarno odgovorna za dogodek (zavarovalnica je odgovorna po višini do revaloriziranega limita zavarovalne vsote).

Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču nižjestopenjskih sodišč, da je bistvo spinalne anestezije ravno v posegu v hrbtenični kanal, zato je tveganje krvavitve in poškodovanja živcev hrbtenjače s posledično paraplegijo za takšen poseg tipično ne glede na njegovo redkost. Pacientki so sicer pojasnili običajne, blažje zaplete, ki so večinoma prehodne narave in neprimerljivo manjšega pomena, kot je plegija, in čeprav je zaplet, kot se je zgodil pri Bernardki O., izredno redek, bi jo morala anesteziologinja pred posegom opozoriti nanj. Obseg pojasnilne dolžnosti namreč mora biti obratno sorazmeren z nujnostjo posega, zato bi jo morali bolj natančno poučiti o možnih negativnih posledicah spinalne anestezije, kot bi to veljalo, če bi šlo za življenjsko nujen poseg.

Odvisna je od drugih

Do pravnomočne odločitve o višini odškodnine tožnico čaka še ena dolga bitka v sodni dvorani. Bernardka O., ki jo nemoč, trpljenje, ponižanje in občutek razčlovečenosti zaradi invalidnosti po operativnem posegu spremljajo prav vsak dan, s tožbo zahteva odškodnino in rento, okrožno sodišče pa je za 26. septembra razpisalo narok, na katerem je predvideno njeno zaslišanje in zaslišanje izvedenca. Je pa sodišče pred meseci pravnomočno odločilo o odškodnini možu in sinovoma, ki ju je težka invalidnost žene oziroma matere prav tako zelo hudo prizadela

Ker sama ne zmore niti osnovne intimne nege in najosnovnejših opravil, je odvisna od pomoči svoje družine, njihovo življenje pa se je povsem obrnilo na glavo.

Zavarovalnica in bolnišnica sta sicer ugovarjali, če dejansko stanje tožnice res ustreza pravnemu standardu posebno težke invalidnosti, a je sodišče pri določanju višine odškodnine te ugovore zavrnilo, saj je bilo o temelju oziroma o tem, da pacientkino stanje nedvomno ustreza temu pravnemu standardu, že pravnomočno odločeno.

Ne le možu, na katerega je padlo breme skrbi za gospodinjstvo in otroka, tudi sinovoma, ki sta bila ob nastopu materine invalidnosti mladoletna, se je življenje prav tako drastično spremenilo in sta se iz veselih mladoletnikov, srednješolcev, čez noč spremenila v mlada odrasla moška, ki sta prevzela številne obveznosti v gospodinjstvu, da lahko pomagata očetu.

Dolgo čakanje na zadoščenje

Okrožno sodišče je možu Bernardke O. prisodilo 25.000, sinovoma pa po 10.000 evrov, a jima je višje sodišče po pritožbi odškodnino nekoliko zvišalo. Višji sodniki niso dvomili, da tožniki zaradi ženine oziroma materine invalidnosti hudo duševno trpijo.

Menili so tudi, da je prvostopenjsko sodišče vendarle prezrlo dolgotrajnost sodnega postopka oziroma dejstvo, da je od škodnega dogodka do izdaje sodbe preteklo več kot 12 let, in so zaradi tako dolgotrajnega čakanja na zadoščenje upravičeni do višje odškodnine kot drugi posredni oškodovanci v podobnih primerih. Zato je višje sodišče možu odškodnino zvišalo na 30.000, sinovoma pa na 12.000 evrov, vsem trem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od julija 2003.

Višja odškodnina bi po mnenju pritožbenega sodišča šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Kljub vsemu pa po mnenju višjega sodišča vendarle ne gre za tako imenovano katastrofalno škodo.
Hkrati je višje sodišče razveljavilo del sodbe, ki se nanaša na plačilo pravdnih stroškov, zato mora okrožno sodišče o tem odločiti še enkrat.