»Ubogaj me in lepo ti bo! … Zdaj pa sleci hlače!«

Slovenski pogled na Vitana Mala: Tisti, ki opozarjajo na zlorabe, postanejo problematični, osumljenec pa postaja žrtev.
Objavljeno
20. januar 2012 20.14
Tanja Jaklič, kultura
Tanja Jaklič, kultura

Ljubljana - S kakšnim namenom je mladinski pisatelj Vitan Mal fotografiral otroke pred ljubljansko osnovno šolo, že nekaj časa preiskujejo kriminalisti. Sam pravi, da je le preizkušal nov fotoaparat.

A zgodba z Malom ni nova: lani je razburjal njegov roman Napačna odločitev z erotičnimi prizori odraslih in otrok, pred desetletjem je bil na sodišču zaradi fotografiranja dečka v pornografskih položajih. Preseneča le dejstvo, kako tolerantni so do nje posamezniki in institucije.

Predsednica Združenja proti spolnemu zlorabljanju (sicer pa upokojena kriminalistka) Katja Bašič ob primeru Malovega fotografiranja otrok pravi takole: »Kadar gre za že obsojene storilce, jih v naši družbi nočemo videti kot povratnike, nekateri strokovnjaki celo zatrjujejo, da povratništvo pri njih ni pogostejše kot pri drugih oblikah inkriminiranih ravnanj. Sama menim drugače in to potrjuje tudi praksa. Na tistega, ki zlorabi otroka, je treba zaradi zaščite otrok gledati kot na osebo, ki to lahko ponovno stori.«

Spolna zloraba otrok tudi brez fizičnega stika

V Združenju so se zavzemali za spremembo zakona, da se kaznovanim storilcem spolnih napadov na otroke kazen nikoli ne izbriše.

»Že sprejetje tega novega člena v kazenski zakonodaji je bilo težavno. S tem je bilo dano tudi jasno znamenje, kako pomembno je, da ti ljudje ne prihajajo v stik z otroki.« Toda Bašičeva opozarja, da mnogi v tem členu ne vidijo varovalke za otroke.

»Očitno naša družba v smislu zlorab še ni ustrezno ozaveščena in dogaja se, da imajo ti ljudje nemalokrat možnost tako stikov kot tudi vplivov na otroke. Bolj ko je osumljenec ali že obsojenec prepoznan v družbi, bolj mu verjamejo, da je nedolžen in za otroke nenevaren.«

Bašičeva tudi opaža, da tisti, ki na to opozarjajo, postanejo problematični, osumljenec pa družbeno podprt postaja žrtev.

Ne glede na konec Malove zgodbe z domnevnim fotografiranjem otrok bi se po njenem morali vsi, ki delajo z otroki, zavedati, da tolerance pri zlorabah ni.

»Za odrasle je že samoumevno, da jih moramo vprašati, ali jih lahko fotografiramo ali ne, pravice otrok pa so nepomembne. Vedeti je treba, da številni načini spolnega zlorabljanja otrok potekajo brez fizičnega stika: opazovanje, ogledovanje pornografije, slačenje pred otroki, razkazovanje genitalij, verbaliziranje o spolnosti, fotografiranje itd. Gre za načine, ki so za storilca manj ogrožujoči, saj v nekaterih primerih o materialnih dokazih sploh ne moremo govoriti.«

Zato Bašičeva tudi pri tem primeru poziva: Zanikanje, minimaliziranje, pogled stran... Ne! Če bi bili odprti do teh problemov, bi imeli možnost, da razbremenimo in zaščitimo več otrok, kot jih danes.

Pisatelj vključen v učni načrt

Mileva Milena Blažić s Pedagoške fakultete v Ljubljani že dalj časa javno in glasno izpostavlja mladinski opus omenjenega pisatelja, sporna se ji zdi njegova obravnava spolnosti, spolnih zlorab in podobnega, ker je napisana s perspektive zagovornika teh praks.

Blažićeva pa javno ponavlja tudi dejstvo, da je pisatelj vključen v učni načrt za slovenščino, da je na seznamih domačega branja, da ga šolske ustanove vabijo in financirajo njegove obiske na osnovnih šolah. A kaj se je doslej zgodilo? Nič, razen tega, da smo na uredništvo ob vsakem njenem opozorilu prejeli demantije raznih ustanov.

»Ukvarjam se z literarnimi in šolskimi ustanovami, ki učencem v osnovni šoli prek učnega načrta, beril, bralnih seznamov ipd. posredujejo besedila z eksplicitno pornografsko udeležbo z otroki in za otroke na verbalni in vizualni ravni. Ta besedila omogočajo neposreden stik z osebo ali pisateljem, ki je bil obsojen.«

Blažićeva meni, da Malu pisanje omogoča socialno mimikrijo, »pisanje v dvoje« z učenci na literarnih delavnicah po osnovnih šolah, prek učnega načrta mu zavod za šolstvo, ministrstvo za šolstvo ter druge odgovorne ustanove dajejo legitimnost, ga posredno ali neposredno financirajo ter omogočajo organiziran in financiran dostop do mladoletnih otrok.«

Blažićeva na podlagi etičnega kodeksa od leta 2005 opozarja kolegice in kolege, doktorice in doktorje znanosti s področja literarnih ved oziroma celoten literarni in šolski sistem, da s promoviranjem Mala ne ravnajo v skladu s 56. členom ustave, ki govori o pravicah otrok.

***

Knjige, intervjuji in zapisi 
o pisanju »v dvoje« Vitana Mala

»Počakaj na fotografa! Slikal bo naše ritke za neko revijo. Če bomo pridni, bomo za nagrado dobili rakete. Zdaj se pa igrajva! Ubogaj me in lepo ti bo! ... Zdaj pa sleci hlače! ... Nič drugega ti ni treba početi kot se s prstom drezati po tvojem malem kraljestvu.«

Moj mali ubogi deček ali pravljica o seksu, 1970

»Zadnjica ga je skelela, zato je po njej povlekel s prsti. Začutil je mokroto. Ustrašil se je, da mu teče kri, a se je izkazalo, da je šlo zgolj za Aleševo slino.«

Žigana, 2003

»Začutil je bradačevo dlan, kako je zašla med lase. Božala ga je in ni se ji izmikal. Čemu bi se branil nežnosti? In ni se ji niti umaknil niti takrat, ko je zdrsnila na zatilje in od tam na še skoraj dekliško nežno roko. V višini komolca je našla pot pod odejo do njegovega gibkega telesa.«

Baronov mlajši brat, 1985

»S svojim Ganimedom sem želel razveseliti pedofile, pa tudi vse tiste, ki so pripravljeni priznati, kako se v nas samih skriva poleg dobrote tudi zlo. Glavni junak povesti si ves čas dopoveduje, da goji do dečkov platonsko ljubezen; ko pa se mu ponudi priložnost, da sanje spremeni v realnost in z lastno roko odtrga še nezrel sadež, začuti njegov kisel okus...«

Sodobnost, 1994

»V večjih evropskih mestih (Italija, Nemčija idr.) ni nič nenavadnega, če zavije šolarček po pouku z moškim in pristane na določen odnos ter za to dobi plačilo. Tudi v Ljubljani je nekaj takšnih punktov; mulčkov, ki se gredo s stričkom igrat za sladoled ali tortico pravzaprav ne manjka nikjer. Bolj kot 'igrice' je za otroka škodljivo spoznanje, na kakšen način z malo truda pride do denarja. Morda je to začetek stranpoti, ki s spolnostjo nimajo več povezave.«

Revolver, 1990

»Prej bi rad omenil še enega dečka, to je Denisa, živečega v okolici Tržiča. Našel sem ga v enem od vzgojnih domov, kamor je prišel z dvanajstimi leti. /.../ Nanj me je opozorila kolegica s televizije, saj je bil njen sogovornik v eni problemskih TV-oddaj. /.../ Odprl se je pred menoj kot knjiga. Poslušal sem ga z odprtimi usti in ušesi. Podkupil sem ga z nekaj tolarji za cigarete, čeprav sem ga zaman prepričeval, naj si za ta denar raje kupi sadje. /.../«

»Nejc je na vprašanje, kako je sprejel moje povabilo k sodelovanju pri pisanju knjige, odgovoril, da je bil zelo vesel. /.../ In zdaj sem Nejcu ponudil priložnost, da pove še, kar doživlja na tekaškem igrišču. /.../ Niti malo ga ni motilo brskanje po tako imenovani intimnosti, saj se mu je zdelo, da mora biti do mene odkrit in je to nekakšen pogoj za dobro sodelovanje.«

Pisanje v dvoje, Primorska srečanja, 1999