Ženska sama kriva za ugriz, ker se je bala psa?

Lastnik psa je prepričeval sodnike, da bi se morala ženska, če se je bala psa, temu ogniti in oditi po drugi poti.
Objavljeno
09. april 2018 10.26
Jure Predanič
Jure Predanič
Maribor – Nihče ne more ­pričakovati, da se bo okolica prilagajala njegovemu štirinožnemu prijatelju, so mariborski višji sodniki, ki so odločali o vmesni sodbi zaradi napada psa, okarali lastnika psa, ki je pred stanovanjskim blokom ugriznil žensko. Moški je namreč zatrdil, da pes »sam od sebe ne ugrizne« in da bi se ženska psu, če se ga je bala, morala ogniti.

Prvostopenjsko sodišče je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek ženske, ki jo je novembra 2015 pred stanovanjskim blokom napadel pes, v celoti utemeljen. Zdaj bo lahko odločilo tudi o višini odškodnine, saj je takšna sodba prestala tudi sito višjega sodišča v Mariboru.

»Pes sam od sebe ne ugrizne«


Lastnik psa je v pritožbi na sodbo ugovarjal, da ne more biti izključno on odgovoren za nastanek »škodnega dogodka« in da je tudi tožnica prispevala k temu. Poudaril je, da je imel psa, ki pred tem nikoli ni ugriznil človeka in ga ni mogoče označiti za človeku ali okolici nevarnega, na povodcu oddaljenega dva do tri metre od sebe. Zatrdil je, da psa ne more imeti na krajšem povodcu, ker bi to bilo mučenje živali, saj se tako ne bi mogla premikati. Po njegovem imajo številni lastniki psov te pod nadzorom povsem enako, pes pa – tako je zatrdil – sam od sebe ne ugrizne. Štirinožec menda napade le, če nekdo pri njem sproži občutek ogroženosti, recimo z nepojasnjeno obrambno držo ali krikom, paničnim mahanjem, tekom ali brcanjem.

Prav to se je po mnenju lastnika psa zgodilo v tem primeru, o tovrstnih tožničinih odzivih je na sodišču govorila tudi priča. Ženska bi se lahko izognila srečanju s psom, lahko bi odšla iz bloka pri drugem vhodu in ju zaobšla, je zatrdil v pritožbi na vmesno sodbo. Začudil se je nad odločitvijo sodišča, da naj bi bil v celoti odgovoren za napad, in poudaril, da je njena odgovornost za ugriz najmanj 40-odstotna, kar bi seveda pomenilo tudi za najmanj tolikšen delež znižano ­odškodnino.

Odziv vsakega povprečno razumnega človeka

Tudi po oceni drugostopenjskega sodišča napadeni ženski ni mogoče pripisati odgovornosti. Kot so poudarili višji sodniki, je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen lastnik, razen če dokaže, »da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzor«. Dejstva niso bila v prid lastniku psa. Sodišče je namreč ugotovilo, da se je napad zgodil pred stanovanjskim blokom, torej na javnem kraju. Lastnik je imel psa na povodcu, na dolžini dveh oziroma treh metrov, roke pa zasedene, ker je v eni držal telefon, z drugo pa iz avtomobila na sovoznikovi strani jemal stvari. Čeprav se je ženska bala psov, se je v dani situaciji, ko jo je pes sprva ugriznil od zadaj v desno, nato še v levo nogo, s kričanjem in brcanjem odzvala točno tako, kot bi se vsak povprečno razumen človek. Predvsem pa ženski ni mogoče očitati, da ni poskrbela za svojo varnost, ker je šla mimo toženca in njegovega psa.

Po mnenju višjih sodnikov je iz trte izvit tudi izgovor, da psa ni mogel imeti na krajšem povodcu, ker bi sicer to bilo mučenje živali.­ »Lastnik mora imeti psa ves čas pod nadzorom, zlasti na javnem kraju, kjer je pričakovati, da bodo mimo prišli tudi ljudje, ki se bojijo psov, in otroci, ki se ne zavedajo nevarnosti,« so poudarili višji sodniki. Povodec je namreč zgolj sredstvo za obvladovanje psa, so zapisali višji sodniki in pojasnili, da torej zgolj dejstvo, da imaš psa na povodcu, ne pomeni, da ga imaš tudi pod nadzorom. Da bi bil pes pod »ustreznim nadzorom«, bi ga torej moški moral imeti na povodcu tako, da bi ga lahko obvladal, saj mora lastnik psa oskrbeti, da okolica in ljudje niso ogroženi.

»Nesprejemljivo je, da bi se morali ljudje, da bi se izognili neljubim dogodkom, izogibati srečanju s psom,« so ga poučili o njegovem očitku ženski, da bi, ker se je bala njegovega psa, morala izbrati ­drugo pot.