Lahko si dober, če imaš podporo in priložnost
Podporno okolje: Miranov najljubši dan v tednu je petek – ker je blizu ponedeljek, ko bo spet v službi
Odpri galerijo
Miran Muhič: Če iščeš službo in nimaš enega razgovora na teden, ne iščeš dovolj intenzivno. Foto osebni arhiv
Zgodba spominja na hollywoodski scenarij. Mladeničeva kariera se začne na dnu (in to prav v Ameriki!), izteče (a nikakor ne konča) pa se na visokem položaju produktnega vodje v podjetju, ki utira pot v svoji panogi, v Sloveniji. Na dosegu roke mu je ves svet, dogovarja se z Malezijci, Turki, Nemci, Angleži, Francozi, Nizozemci. Obožuje izzive, ki jih v tem okolju ne zmanjka. Pravi, da je njegov najljubši dan petek – ker je ponedeljek blizu. Pač rad prihaja v službo. Poslušalec se namuzne, a žar v mladčevih očeh in glasu prepričuje, da je lahko tudi realnost sladka in vznemirljiva. Zagotovo pa ne bi bila, če ne bi imel podpore okolja.
Zdaj 37-letni Miran Muhič je že deset let član kolektiva Danfossa Trate. Tako rekoč od dne, ko si je obril dolgo brado in se uredil. Njegova dotedanja kariera ni bila ravno bleščeča. Študij ekonomije je zamejevalo družabno dogajanje, ki s stroko ni imelo nič skupnega. Pri petindvajsetih ni imel končane niti prve stopnje, pa se je po srečo odpravil v Ameriko. Prek programa STA Work and Travel Experience je dobil delo hišnika v hotelu Hilton. A so ga že prvi dan odpustili!
»Takrat sem imel še dolgo brado, politika družbe pa je zahtevala neporaščen obraz. Rekel sem, da se ne bom obril, zato so mi pokazali vrata. Obtičal sem na drugi strani Atlantika, v Nevadi, brez službe in brez stanovanja, s 500 dolarji v žepu. Da bi se vrnil domov z repom med nogami, zame ni bilo sprejemljivo, zato sem se moral znajti in v desetih dneh poiskati novo službo.« Rešilna bilka je prišla zadnji dan, preden bi ga deportirali iz države, izgovoril si je metlo in po kinu pometal pokovko. Zaslužil je za najem stanovanja, za hrano pa mu je zmanjkalo, zato je bil prve tedne lačen. Izkušnja ga je naučila vztrajnosti in premagovanja ovir. Kmalu je dobil bolje plačano službo v Caterpillarjevem skladišču, vendar ga je delodajalec spregledal in odpustil – »ker nisem vedel, kaj je produktivnost, in sem mislil, da lahko počnem, kar hočem«.
Po treh neuspešnih poskusih se je zresnil in zgrabil naslednjo priložnost, dobro službo v Amazonovi logistiki. Tam mu je že bilo jasno, kaj od njega pričakujejo. V nekaj mesecih se je izkazal in ponudili so mu službo, a je ni sprejel. Sklenil je končati vagabundsko raziskovanje smisla življenja in se vrniti domov h knjigam.
Tako je vendarle končal prvo stopnjo ekonomije in začel iskati službo. Zaman. Trmasto je zavračal zahteve, naj se obrije in uredi. V devetih mesecih ga je zavrnilo 55 podjetij, v katerih je ponekod že prišel skozi nekaj krogov. Razlogi za končno zavrnitev so bili sicer različni, marsikje niti ni bil kvalificiran za razpisano delo, a je vztrajno poskušal. Pravi, da če danes nekdo išče službo in ne opravi vsaj enega pogovora na teden, ne išče dovolj intenzivno.
Obrnilo se je, ko je po diplomi naslednje jutro vstal, se obril in uredil ter odšel na razgovor v Danfoss, kjer so iskali nekoga za študentsko delo v strateški nabavi. »V resnici nisem vedel, kaj je to, toda s svojo vnemo sem prepričal odgovorne in dobil pogodbo. Življenjske izkušnje, radovednost, sla po znanju, korajža, vse to mi je pomagalo, da sem po letu dni napredoval in postal zelo uspešen. Hkrati sem vpisal in v štirih letih dokončal še bolonjski magisterij.« Za uspešnost je precej zaslužno delovno okolje. Miran poudarja, da je v Danfossu sicer težko, naporno delati, enostavno pa je biti dober. Ker dobiš priložnost, da se izkažeš.
Tako je lahko stopil na čisto novo pot: v podjetju, ki je v osnovi predvsem inženirsko, ki poka od tehničnega znanja, mu za nadaljnji karierni razvoj ekonomija ni več zadoščala. Videl se je v produktnem vodenju, vendar zanj ni bil usposobljen, ne po izobrazbi ne po veščinah. Zato se je vpisal še na naravoslovni magisterij na Institutu Jožef Stefan (IJS). Smer prehoda – iz družboslovja v naravoslovje – je bistveno zahtevnejša, laže bi bilo izhajati iz matematike in se učiti trženja. Z obilo truda je v to prepričal najprej vodstvo Danfossa, odgovorne na oddelku, kjer naj bi se po novem zaposlil, pa tudi ljudi na fakulteti. Začelo se je novo garanje: leto dni inštrukcij iz matematike, fizike, elektrotehnike, diferencialni izpiti.
Zgodila se je popolna preobrazba, ki je, kot večkrat poudari, ne bi zmogel brez podpore iz okolja, od družine, ki si jo je v tem času ustvaril, in sodelavcev v podjetju. Boljše ko je podporno okolje, bolj strma je krivulja učenja, hitreje pridobivaš nova znanja. Miran je po letu dni postal vodja velikega projekta, z ekipo so v dveh letih spravili na trg nov izdelek, ki veliko obeta.
Danfoss je podjetje, ki zaposlene spodbuja k inovativnosti in razvoju.
Mlademu radovednemu in ambicioznemu sodelavcu so vrata kolegov, tudi zelo zaposlenih vrhunskih strokovnjakov, vedno odprta. Formalni sistem vzajemnega mentorstva, ki traja šest mesecev, se dopolnjuje z neformalnim, in tako je imel Miran več mentorjev, med njimi Miho Bobiča, Miho Kavčiča in Duška Vnučca. Ure in ure pogovorov med starejšimi in mlajšimi partnerji, ki brez zadržkov prenašajo znanje in izkušnje – v obe smeri.
Duško Vnučec: »V Danfossu Trati nimamo klasičnega, ampak vzajemno mentorstvo. Jaz mentoriram njega, on mentorira mene. Vodita naju medsebojno zaupanje in želja po napredku. Najin odnos je izraz kulture podjetja, ki spodbuja osebni razvoj in medsebojno sodelovanje na vseh ravneh. Mentorstvo se potem nadaljuje, dokler obstajata možnost za izboljšanje in želja po osebnem razvoju.«
Miha Bobič: »Miran je poseben fenomen, eden redkih, ki je iz ekonomskih vod zajadral v tehnične. Ker je ravno v času mentorstva končeval magistrsko nalogo na IJS, so se pogovori vrteli predvsem okoli fizike in matematike, in vanje ni bilo lahko vplesti tem o obnašanju, vodenju in osebnih odnosih. Prvo in najbolj pomembno pravilo v mentorskem odnosu je, da vse izrečeno na skupnih seansah ostane med vpletenima. Tako se lahko dovolj odpreta in dialog steče. Posebnost vzajemnega mentorstva je v tem, da samo vprašanja v stilu 'coachinga' ne pridejo v poštev in da mora tudi mentor znati prisluhniti. Od mlajšega kolega se lahko marsičesa nauči, drugačnega dojemanja sveta, prav tako drugačnih pristopov k tehničnim temam in reševanju problemov.«
Miha Kavčič: »Uspeh mentorstva je v enakopravnem odnosu kot odnos odrasli-odrasli, ne oče-sin. Mentoriranec ne sme biti brez hrbtenice in ideje, mentor pa ne sme jezditi na egu in zlorabiti odnosa za zdravljenje svojih nedoživetih sanj. Miran izžareva moč in voljo do uspeha, to mu daje status zaželenega mentoriranca. V odnosu se učita oba, povprečno v razmerju 60: 40. Gre za izmenjavo izkušenj in mladostne energije.«
Vagabundsko raziskovanje
Zdaj 37-letni Miran Muhič je že deset let član kolektiva Danfossa Trate. Tako rekoč od dne, ko si je obril dolgo brado in se uredil. Njegova dotedanja kariera ni bila ravno bleščeča. Študij ekonomije je zamejevalo družabno dogajanje, ki s stroko ni imelo nič skupnega. Pri petindvajsetih ni imel končane niti prve stopnje, pa se je po srečo odpravil v Ameriko. Prek programa STA Work and Travel Experience je dobil delo hišnika v hotelu Hilton. A so ga že prvi dan odpustili!
»Takrat sem imel še dolgo brado, politika družbe pa je zahtevala neporaščen obraz. Rekel sem, da se ne bom obril, zato so mi pokazali vrata. Obtičal sem na drugi strani Atlantika, v Nevadi, brez službe in brez stanovanja, s 500 dolarji v žepu. Da bi se vrnil domov z repom med nogami, zame ni bilo sprejemljivo, zato sem se moral znajti in v desetih dneh poiskati novo službo.« Rešilna bilka je prišla zadnji dan, preden bi ga deportirali iz države, izgovoril si je metlo in po kinu pometal pokovko. Zaslužil je za najem stanovanja, za hrano pa mu je zmanjkalo, zato je bil prve tedne lačen. Izkušnja ga je naučila vztrajnosti in premagovanja ovir. Kmalu je dobil bolje plačano službo v Caterpillarjevem skladišču, vendar ga je delodajalec spregledal in odpustil – »ker nisem vedel, kaj je produktivnost, in sem mislil, da lahko počnem, kar hočem«.
Po treh neuspešnih poskusih se je zresnil in zgrabil naslednjo priložnost, dobro službo v Amazonovi logistiki. Tam mu je že bilo jasno, kaj od njega pričakujejo. V nekaj mesecih se je izkazal in ponudili so mu službo, a je ni sprejel. Sklenil je končati vagabundsko raziskovanje smisla življenja in se vrniti domov h knjigam.
Tako je vendarle končal prvo stopnjo ekonomije in začel iskati službo. Zaman. Trmasto je zavračal zahteve, naj se obrije in uredi. V devetih mesecih ga je zavrnilo 55 podjetij, v katerih je ponekod že prišel skozi nekaj krogov. Razlogi za končno zavrnitev so bili sicer različni, marsikje niti ni bil kvalificiran za razpisano delo, a je vztrajno poskušal. Pravi, da če danes nekdo išče službo in ne opravi vsaj enega pogovora na teden, ne išče dovolj intenzivno.
Radovednost in vztrajnost
Obrnilo se je, ko je po diplomi naslednje jutro vstal, se obril in uredil ter odšel na razgovor v Danfoss, kjer so iskali nekoga za študentsko delo v strateški nabavi. »V resnici nisem vedel, kaj je to, toda s svojo vnemo sem prepričal odgovorne in dobil pogodbo. Življenjske izkušnje, radovednost, sla po znanju, korajža, vse to mi je pomagalo, da sem po letu dni napredoval in postal zelo uspešen. Hkrati sem vpisal in v štirih letih dokončal še bolonjski magisterij.« Za uspešnost je precej zaslužno delovno okolje. Miran poudarja, da je v Danfossu sicer težko, naporno delati, enostavno pa je biti dober. Ker dobiš priložnost, da se izkažeš.
Tako je lahko stopil na čisto novo pot: v podjetju, ki je v osnovi predvsem inženirsko, ki poka od tehničnega znanja, mu za nadaljnji karierni razvoj ekonomija ni več zadoščala. Videl se je v produktnem vodenju, vendar zanj ni bil usposobljen, ne po izobrazbi ne po veščinah. Zato se je vpisal še na naravoslovni magisterij na Institutu Jožef Stefan (IJS). Smer prehoda – iz družboslovja v naravoslovje – je bistveno zahtevnejša, laže bi bilo izhajati iz matematike in se učiti trženja. Z obilo truda je v to prepričal najprej vodstvo Danfossa, odgovorne na oddelku, kjer naj bi se po novem zaposlil, pa tudi ljudi na fakulteti. Začelo se je novo garanje: leto dni inštrukcij iz matematike, fizike, elektrotehnike, diferencialni izpiti.
Zgodila se je popolna preobrazba, ki je, kot večkrat poudari, ne bi zmogel brez podpore iz okolja, od družine, ki si jo je v tem času ustvaril, in sodelavcev v podjetju. Boljše ko je podporno okolje, bolj strma je krivulja učenja, hitreje pridobivaš nova znanja. Miran je po letu dni postal vodja velikega projekta, z ekipo so v dveh letih spravili na trg nov izdelek, ki veliko obeta.
Danfoss je podjetje, ki zaposlene spodbuja k inovativnosti in razvoju.
Mlademu radovednemu in ambicioznemu sodelavcu so vrata kolegov, tudi zelo zaposlenih vrhunskih strokovnjakov, vedno odprta. Formalni sistem vzajemnega mentorstva, ki traja šest mesecev, se dopolnjuje z neformalnim, in tako je imel Miran več mentorjev, med njimi Miho Bobiča, Miho Kavčiča in Duška Vnučca. Ure in ure pogovorov med starejšimi in mlajšimi partnerji, ki brez zadržkov prenašajo znanje in izkušnje – v obe smeri.
Kaj pravijo njegovi formalni in neformalni mentorji iz Danfossa
Duško Vnučec: »V Danfossu Trati nimamo klasičnega, ampak vzajemno mentorstvo. Jaz mentoriram njega, on mentorira mene. Vodita naju medsebojno zaupanje in želja po napredku. Najin odnos je izraz kulture podjetja, ki spodbuja osebni razvoj in medsebojno sodelovanje na vseh ravneh. Mentorstvo se potem nadaljuje, dokler obstajata možnost za izboljšanje in želja po osebnem razvoju.«
Miha Bobič: »Miran je poseben fenomen, eden redkih, ki je iz ekonomskih vod zajadral v tehnične. Ker je ravno v času mentorstva končeval magistrsko nalogo na IJS, so se pogovori vrteli predvsem okoli fizike in matematike, in vanje ni bilo lahko vplesti tem o obnašanju, vodenju in osebnih odnosih. Prvo in najbolj pomembno pravilo v mentorskem odnosu je, da vse izrečeno na skupnih seansah ostane med vpletenima. Tako se lahko dovolj odpreta in dialog steče. Posebnost vzajemnega mentorstva je v tem, da samo vprašanja v stilu 'coachinga' ne pridejo v poštev in da mora tudi mentor znati prisluhniti. Od mlajšega kolega se lahko marsičesa nauči, drugačnega dojemanja sveta, prav tako drugačnih pristopov k tehničnim temam in reševanju problemov.«
Miha Kavčič: »Uspeh mentorstva je v enakopravnem odnosu kot odnos odrasli-odrasli, ne oče-sin. Mentoriranec ne sme biti brez hrbtenice in ideje, mentor pa ne sme jezditi na egu in zlorabiti odnosa za zdravljenje svojih nedoživetih sanj. Miran izžareva moč in voljo do uspeha, to mu daje status zaželenega mentoriranca. V odnosu se učita oba, povprečno v razmerju 60: 40. Gre za izmenjavo izkušenj in mladostne energije.«
