Tiskane izdaje
Barjanskih zanimivosti ni malo. Ena takih je pitna, menda celo zdravilna podtalnica, pa seveda ostanki koliščarskih naselij, ki niso samo fenomen Ljubljanskega barja in jih najdemo še drugod v alpski regiji. Vendar so naša, ki so bila leta 2011 z izbranimi ostanki koliščarskih naselbin še petih držav vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine, ena redkih, katerih ostanki niso pod vodo, temveč ohranjeni v blatu. Na Barju najdemo raznovrstno avtohtono floro in favno, ki je marsikje že izumrla; ptiča kosca, ki je dobil čisto svojo učno pot, pa temno šaševko, vrsto kobilice, za katero je Barje, poleg manjše populacije v severni Italiji, še edini življenjski prostor na svetu, ter mnoge druge živali in rastline, ki tvorijo biotsko pestrost, zaradi katere je bilo Ljubljansko barje leta 2004 umeščeno v omrežje Natura 2000, osem let pozneje pa razglašeno za krajinski park.
Do lanskega aprila so upravljavci, podprti z evropskimi sredstvi, izvajali kohezijski projekt Ljuba (Ljudje za Barje), ki se zdaj nadaljuje v projekt Poljuba – ta se osredotoča na ustrezno ravnanje z zemljišči in interpretacijo naravne in kulturne dediščine. Pravkar pa je stekel tudi petletni projekt Life Naturaviva, ki se bo posebej posvetil predstavitvi biodiverzitete.
»Ljubljansko barje je delo človeških rok. Barje je kmetijska krajina, in ker ekstenzivni način kmetovanja omogoča visoko biotsko pestrost, se trudimo v vse projekte vključiti ljudi, ki tu kmetujejo,« pripoveduje direktor krajinskega parka Janez Kastelic, inženir gozdarstva, med razkazovanjem svojega revirja. V prvem mandatu se je posvetil urejanju parkovne infrastrukture in usmerjenega obiska Barja, torej smernic, ki so v strategiji upravljanja parka že od njegove ustanovitve. Na vprašanje, zakaj je trajalo deset let, da so se stvari začele premikati, odvrne: »Vsak upravljavec se mora zavedati, kdaj in kako lahko pride do sredstev – evropskih in lastnih prihodkov. Prav z razvojem parka v zadnjih letih so nastali pogoji za uresničevanje starejših strategij.«
Petletni načrti
Do ustanovitve krajinskega parka so pripeljali strategija trajnostnega turizma z namenom trženja tega območja, načrt interpretacije naravnih vrednot in znamenitosti parka ter ureditev več učnih poti. Nekaj so jih v parku že speljali, a Kastelic pravi, da še ne ustrezajo sodobnim potrebam parkovne infrastrukture. »Potrebujemo urejena parkirišča, sanitarije, informacijske in interaktivne table, interpretacijske točke, na katerih obiskovalec z lastno dejavnostjo doživlja in dojema park.« Dober zgled je tematska pot po barjanskih oknih, kjer obiskovalci na prikazu spoznajo kompleksno strukturo barjanskih tal in voda ter pomen barjanskih oken za človeka nekoč in danes.
V prihodnjih petih letih Barje čakajo številne novosti. Po sicer že obstoječih služnostnih poteh, ki po dolgem in počez prečijo ljubljanski morost, nameravajo urediti in s tablami označiti kolesarske poti. Postavili naj bi tudi še več tematskih poti, ki bi bile dostopne peš, s kolesom, z mestnim avtobusom, vlakom, ladjico ali pa morda s konjem. Eno nameravajo urediti pri Rakovi jelši, drugo okoli jezera pri Podpeči, ki ob našem dopoldanskem obisku še počiva v tihoti. »Z občino Brezovica si prizadevamo promet usmeriti stran od Podpeškega jezera in ga speljati ob bližnjem gasilskem domu. Na travniku bi postavili opazovalni stolp, okoli jezera pa nameravamo urediti leseno pot z učnim, interpretacijskim objektom, ki ga bomo v sodelovanju s Centrom Dolfke Boštjančič iz bližnje Drage pri Igu priredili za osebe s posebnimi potrebami,« našteva Kastelic in poudari, da je pri takih projektih treba vnaprej razmišljati o vzdrževanju. »Vsaka taka pot mora imeti lastnika, ki jo vzdržuje. Zato si vnaprej želimo, da bi infrastrukturo gradili s partnerji, občino, posamezniki, lokalno skupnostjo in društvi.«
Nadziran obisk
Ena od prednostnih nalog je postaviti vstopne točke, ki bodo za obiskovalce uporabne kot orientir, hkrati pa omogočale lažji pregled nad obiskom parka. Ena naj bi stala v bližini mestnega parka Rakova jelša. Od tod vodi vzporedno z Ljubljanico pot vse do mostu pri Lipah, ki za zdaj nosi vodovodne cevi, v kratkem pa bo preurejen za prečenje pešcev in kolesarjev. Tako bo odprta varna pot iz središča Ljubljane do več že urejenih tematskih poti, kot so pot ob reki Iški, koščeva učna pot, pot po barjanskih oknih, pa tudi do načrtovanih kolišč in situ, ki so veliki kohezijski projekt občine Ig in krajinskega parka. Ob tej največji znamenitosti Barja bo stala druga vstopna točka z infocentrom in stalno razstavo barjanske naravne in kulturne dediščine. Tudi v četrtnem centru Barje, prenovljeni stari šoli, bo mogoče »uradno« vstopiti v park. Z druge strani pa je vstopna točka že urejena pri vrhniškem kulturnem domu, v razstavišču Moja Ljubljanica. V ta krog bi radi vključili še tehniški muzej v Bistri in z mostom pri Kaminu povezali borovniški del z Vrhniko.
Povezati vse sedanje in prihodnje točke Barja je največji izziv, pripoveduje direktor Kastelic, ki upa, da bo Barje postalo rekreacijska in družinska izletniška točka, saj bo kolesarjem ponujalo 20 do 30 kilometrov kolesarskih poti in z možnostjo nastanitve pri tamkajšnjih gostincih tudi večdnevno aktivno preživljanje počitnic.
Barje – blagovna znamka
Posebnosti in skrivnosti barjanskega sveta so večkrat povezane z miti in legendami ter zgodbami, krajevnimi značilnostmi in običaji ter anekdotami. Maskota krajinskega parka je sedmeroglavi zmaj – vsaka glava predstavlja eno občino in varuha enega od zakladov. Po Malem placu strašijo škratki, na Igu živijo v duhu s koliščarji, Škofljica ima že v grbu ogroženo travniško ptico škurha, Borovnica pa svojo posebnost nosi kar v imenu. »S temi vsebinami se lokalno prebivalstvo že tako identificira, zato je nanje lažje vezati edukativne vsebine.« Primer predstavitve lokalnih znamenitosti je koliščarski dan, ki ga ljubiteljsko društvo konec avgusta pripravlja že desetletje. Tam se poleg muzejev in glasnikov drugih kolišč okoli Alp predstavijo tudi številna barjanska društva, rokodelci in kmetovalci. »Gre za butično proizvodnjo, ki pa bi jo lahko tržili pod skupno blagovno znamko tudi na ljubljanski tržnici ali v butičnih prodajalnah s spominki,« pravi Kastelic.
Miti in legende ter lokalni običaji, obrti in seveda ljudje obiskovalcem Barja pričarajo posebno doživetje. Tako na tri kilometre dolgi učni poti okoli sedmerih ribnikov v dolini Drage, ki jo naseljuje 1500 rastlinskih in živalskih vrst, med njimi številne ptice, dvoživke, vidre in želve, naletimo na neometano hiško, v njej pa na gospodarja Luko, ki nas povabi na kavo. Pred poletjem sta se z ženo Petro in majhnima otrokoma preselila v novi dom, čeprav nima ne električne ne vodovodne napeljave. A ker sta kot terapevta naravnega zdravljenja rada v stiku z naravo, jima je bilo bolj pomembno, da hiško z vseh strani obdaja gozd. »Električarji so rekli, da bo treba odstraniti par dreves, pa sem se uprl. Nisem se preselil v gozd, da ga bom zdaj posekal,« pravi Luka, ki je prepričan, da to okolje blagodejno vpliva na zdravje. To, da jih včasih obišče kakšen kosmatinec, saj hiška stoji na območju medveda, le še prida k naravni izkušnji.
A v resnici brez poseganja človeka v naravo krajinskega parka, kot ga poznamo danes, ne bi bilo. Za ohranjanje biološke raznovrstnosti je pomembno, da se ohrani čim več mokrotnih travnikov, kar pomeni ekstenzivno rabo, z upoštevanjem ustrezne ravni podzemne vode ter pozno in mozaično košnjo brez gnojenja. »S kmetijsko-gospodarsko službo pripravljamo okoljske programe, ki s subvencijami spodbujajo kmete, da ostanejo pri ekstenzivni rabi površin.« Usklajevanje interesov različnih protagonistov v krajinskem parku je velik del dejavnosti upravljavca. »Seveda kdaj pride do nesoglasij, ampak prepričan sem, da se razmere lahko uredijo z intenzivno komunikacijo in sodelovanjem. Kmetje in ljudje, ki tukaj živijo, imajo radi svojo krajino in zemljo, tako kot mi, ki krajinski park upravljamo,« sklene Janez Kastelic.
