Tiskane izdaje
Ljubljana – O javnem zavodu Krajinski park Ljubljansko barje, ki ga je vlada ustanovila julija 2009 in upravlja eno najbolj zanimivih zaščitenih območij pri nas, javnosti ni veliko znanega. Direktorico Barbaro Zupanc bolj skrbi neozaveščenost o pomenu varstva okolja in ohranjene narave.
Pravi, da ljudje, ki jih narava zanima, najdejo informacije. Na spletni strani (www.ljubljanskobarje.si) so v marcu zabeležili 9700 obiskov, med njimi 6000 različnih obiskovalcev. KP Ljubljansko barje je relativno nov park, Triglavski narodni park ima denimo 90 let, Kozjanski pa 30. V javnem zavodu s tremi zaposlenimi v trenutnih razmerah za intenzivno in premišljeno promocijo nimajo ne časa ne kadrov ne denarja.
Katere so naloge javnega zavoda kot upravljavca tega območja?
Javni zavod KP Ljubljansko barje izvaja javno službo na tem območju. Naša glavna naloga so aktivnosti za varstvo narave, biodiverzitete, naravnih vrednot, ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Varovanju narave so podrejene vse ostale dejavnosti, kot so ozaveščanje, promocija, urejen obisk, nekoliko razvojnih nalog. Velikokrat nam očitajo, da varujemo čudne gliste in metuljčke. Vendar pa gre za varovanje delujočih ekosistemov, od katerih vsi skupaj živimo. Včasih je pri promociji vloge parka treba jasno povedati, da smo tu zaradi preživetja ljudi, ne zaradi rastlin in živali. Narava ne potrebuje uravnavanja, najraje ima, da jo pustimo na miru. Ko Ljubljansko barje ne bo več razlivna površina za poplavne vode, ki bi sicer šle v Ljubljano in naprej v Litijo in Zagreb, ko ne bo več čistilna naprava za vodo in zrak, ko bo prenehalo biti klimatska naprava za vroč zrak, ki pride iz jugozahoda proti Ljubljani, in ko ga bomo uničili do te mere, da ne bo več zanimivo niti kot rekreativna površina ali učilnica na prostem – zdaj je namreč priročen raziskovalni poligon, ki ga uporabljajo številni zavodi, inštituti, ministrstva in univerze – bo prepozno, da se zavemo njegove pomembne vloge. Pomembno je, da ostane ohranjeno območje, tudi zaradi pridelave hrane in zalog pitne vode. Ko govorimo o varovanju, moramo ves čas imeti v ozadju človeka in njegove potrebe po naravnih virih.
Že sredi 18. stoletja je cesarica Marija Terezija Ljubljansko barje nameravala spremeniti v žitnico takratne habsburške monarhije. A se je kmalu izkazalo, da za pridelavo hrane in poselitev ni najbolj primerno.
Od takrat naprej je skoraj vsak vladar poskušal Ljubljansko barje spremeniti, ukrotiti naravo in jo prilagajati človekovim potrebam. Še danes smo na tem območju priča intenzivnim posegom v naravo v korist intenzivne kmetijske pridelave. To je velika nevarnost. Še vedno marsikdo vidi barje kot ravno površino, ki jo je treba čim bolj izsušiti in obdelati, samooskrba s prehrano je ta trenutek zelo popularna. Tudi kmetijska politika podpira intenzivno kmetijstvo in čim večjo proizvodnjo hrane. To je problem, ker je v nasprotju z interesi varstva narave. Po drugi strani pa je tudi res, da je več kot 90 odstotkov Barja v zasebni lasti, in nastaja vprašanje, zakaj bi nekdo, ki tam kmetuje in od tega živi, moral sam nositi vse finančne posledice varstva narave.
Kaj bi bilo potrebno storiti?
Če bi država resno jemala park, kmetovanje in obravnavala prekrške, pa tega ne dela, bi morala barjanskim kmetom zagotoviti, da bi z ekstenzivnim obdelovanjem dobili enake prihodke kot v primeru intenzivnega kmetovanja. Zdaj pa za njivo, denimo, dobijo trikrat višje subvencije kot za travnik. Njiva koruze, ki prinaša veliko denarja, je za naravo pogubna, subvencija za ekstenzivno obdelan travnik pa je 112 evrov na hektar. Kmetijstvo je danes posel, ni več samo tradicija in ljubezen do zemlje, kmetje so podjetniki, ki se s tem preživljajo. Vedno znova se obračajo na nas, da jih omejujemo, mi pa nimamo argumentov, da jim kaj prepovemo. Če bi država mislila resno, bi morala tudi z ukrepi kmetijske politike na območjih, ki so pomembna z vidika varstva narave, poskrbeti, da ne bodo kmetje oškodovani glede na tiste, ki teh omejitev nimajo. To je problem tudi v drugih parkih s kmetijsko dejavnostjo.
Krajinski park se razteza na območju sedmih občin: Borovnice, Brezovice, Iga, Log-Dragomera, Škofljice, Vrhnike in Mestne občine Ljubljana. Ustanovitelj javnega zavoda KP Ljubljansko barje, ki ima sedež na Podpeški cesti 380 v Notranjih Goricah, v občini Brezovica pri Ljubljani, pa je Republika Slovenija, ki jo zastopa vlada. Ali je vlada boljši skrbnik od občin?
V tem primeru si upam pritrditi. Drugače bi bilo, če bi bilo Ljubljansko barje na območju samo ene občine. V procesu ustanavljanja parka smo sprva razmišljali, da bi imeli soustanoviteljstvo zavarovanega območja in javnega zavoda z enim aktom, ki ga država in občine sprejmejo pri svojih organih, kar omogoča zakon o ohranjanju narave. Ustanoviti zavarovalno območje namreč ni isto kot imeti tudi upravljavca. V Sloveniji imamo okoli 50 ali več krajinskih parkov, ki so jih ustanovile občine, ti akti pa ne pomenijo ničesar brez upravljavca. S tega vidika je država boljši skrbnik, ker je vsaj določila javni zavod za upravljavca tega parka. Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi vse te dokumente usklajevali med sedmimi občinami in državo, ali bi sploh lahko prišli do kakšnega rezultata, ali pa bi stvari šle v svojo smer. Vse pa je seveda povezano z denarjem. Država je vedela, da bo morala javni zavod vsaj delno financirati. Nisem prepričana, da bi bile občine, vsaj ne enakomerno, pripravljene na ta strošek. Ljubljansko barje se razteza med zelo različnimi občinami, ena je zelo majhna, z neprofesionalnim županom, na drugi strani pa je tu sistem, kot je MOL. Po kakšnem ključu bi si delili finančne obveznosti?
Kako gospodari država?
V našem primeru sicer ne morem reči, da je država dober gospodar, vseeno pa je bila to bolj smotrna odločitev, ker sodelovanje občin pri upravljanju zagotavljamo s članstvom v svetu zavoda. Naš svet zavoda pa je posebnost, ker imamo tri zaposlene in 15 nadzornikov, ker ima vsaka občina svojega predstavnika v svetu zavoda in ker je država morala uravnotežiti odločanje, jih je 15. O smotrnosti tega bi v prihodnosti morali razmisliti. Vendar pa upravljanje parka brez občin tudi ni mogoče oziroma je težko.
V prostorskih načrtih občin je veliko pritiskov, da bi se naselja z obrobja razvijala proti notranjosti, potrebno je zavarovati predvsem osrednji del Ljubljanskega barja. Kako uspešni ste pri tem?
Relativno. Uredba o krajinskem parku je sprejeta, kar je dobro, saj pomeni obvezno pravno podlago pri pripravi občinskih prostorskih načrtov. Zavod za varstvo narave, ki daje soglasje k OPN, mora obvezno upoštevati določila te uredbe. Načeloma ob spremembah vnaprej sodelujemo z občinami in Zavodom za varstvo narave. KP pa je v celoti od leta 2004, od vstopa Slovenije v EU, tudi območje Nature 2000, kjer veljajo posebni predpisi. To pomembno vpliva na presojo vplivov na naravo za večje posege. Občine tega niso vesele. V zvezi s poselitvijo pa zadnje čase, tudi zaradi krize, opažamo, da ni več kapitala, ki bi zelo agresivno silil na barje. Še vedno pa se dogaja, da južno od Ljubljane prihaja do zapolnitev prostorov.
Od tega jih ne odvrnejo niti poplave?
Problem nastane, ko Barje poplavi, spomnimo se leta 2010, tudi letos smo bili blizu. Ti ekstremni vremenski pojavi so vse pogostejši. Ljubljansko barje je od nekdaj poplavno območje in vsi, ki tam gradijo ali to načrtujejo, bi morali računati na to. Tudi občine so postale previdnejše, saj so prve na udaru, ko pride do poplav. Vse občine so morale narediti študije poplav. Res pa je, da so ljudje včasih bolj upoštevali naravo. V današnjih časih pa mislimo, da lahko s tehnološkimi rešitvami nadvladamo naravo, a ni tako. Z vsemi obtežbami se barje spreminja, je kot puding; če ga nekje pritisneš navzdol, bo drugje skočil gor. Ne moreš ga obteževati neomejeno, nekje se to mora poznati, narava vedno teži k ravnovesju. Tako so tudi poplavna območja drugačna, kot so bila včasih. Ponekod je prišlo do obtežitve. Včasih so vsaj na poseljenem ravninskem delu barja delali na pilotih lahke lesene konstrukcije, danes nekateri delajo že kleti. Polovica hiš je nastala z izsiljenim gradbenim dovoljenjem in ti prebivalci so imeli največ težav. Na Ljubljanskem barju se voda ne bo umaknila. Nekaj sto let si ga človek prizadeva z vsemi najnovejšimi tehnološkimi dosežki »ukrotiti«, da ne bi bilo več poplavno, da bi ga izsušil, da bi postalo žitnica. Nekaterih stvari se ne da, oziroma če to storiš, si dolgoročno povzročiš bistveno več škode. Barje ni namenjeno temu, da bi tam živela večja množica ljudi. Škoda, da narave niso upoštevali že veliko prej, še pred ustanovitvijo KP. Ena od študij kaže, da imamo v Sloveniji skoraj polovico vseh stanovanjskih površin zgrajenih na poplavnih območjih. To je hud problem, ker smo mislili, da lahko nadvladamo naravo.
Kakšne probleme še prinaša priseljevanje na Ljubljansko barje?
Urbanizacija spreminja Ljubljansko barje v spalno naselje. Tu živi že več kot polovica priseljencev, ki imajo drugačne navade, se s tem terenom ne identificirajo in ne poznajo njegovih značilnosti. Zato se ne znajo do njega obnašati, nimajo takšnega odnosa kot domačini. V resnici je to problem, ker so se sem mnogi naselili, ker so bile tam poceni hiše. Ves stik, ki ga imajo, pa je, da pridejo tja spat. Potrebujejo pa dobro hitro cesto, da pridejo čim prej v službo, največkrat v Ljubljano. Nesreča Ljubljanskega barja je, da ga Ljubljana nikoli ni cenila. Skozi vso zgodovino ga je poskušala podrediti, nikoli se ni dalo. Tja so se naseljevali ljudje iz socialnega dna ali pa so napol zastonj delili posest.
Od kod takšno podcenjevanje tega območja?
O močvirjih slabo mislimo, vendar so najdragocenejši ekosistemi, kar jih ima Zemlja. Uničili pa smo jih že 80 ali 90 odstotkov na svetu. Ljubljansko barje ni izjema. Ljudje so prepričani, da bi močvirnati svet morali urediti, v glavah ljudi ima negativno podobo. Opažamo pa, da Barje ljudje, ki tam živijo, neprimerljivo bolj cenijo kot urbana okolica. Pri tem pa je jasno, da potrebujemo zelene površine za dihanje in sprostitev. Ta pritisk se seli tudi na Barje, kar tudi predstavlja nevarnost. Zato so pomembne učne poti, za zdaj jih je pet. Gre za to, da je vsaj pretežni del obiska usmerjen in nadzorovan.
Koliko je obiskovalcev?
Beležimo lahko samo tiste, ki pridejo v organizaciji zavoda, lani se je organiziranih vodenj udeležilo približno tisoč ljudi. Dodamo jih lahko še tisoč ki so se na tem območju udeležili različnih prireditev. Ljubljansko barje ni živalski vrt, ki ga lahko s ključem zapreš, tu živi približno 12.000 ljudi. Zato običajne metode štetja v tem primeru verjetno ne bi dale realne slike.
Na Ljubljanskem barju je najbolj degradirano in ekološko razvrednoteno območje med Dolgim mostom, južno ljubljansko obvoznico, Ljubljanico in Vnanjimi Goricami. To je območje črnih gradenj in črnih odlagališč odpadkov. Zabeleženo je bilo okoli 500 divjih odlagališč in kurišč. Kako vidite rešitev teh problemov?
V tej državi imamo ogromno institucij, ki se ukvarjajo s tem. Na to območje že tradicionalno, 30, 40, 50 let, vozijo odpadni material. Ni ga bilo junaka v tej državi, ki bi se opogumil in to preprečil. Trdim pa, da je tega vse manj. V zavodu smo leta 2008 popisali ta odlagališča, ker so precej velika obremenitev za barje, saj se vanj vse potopi. To so točkovna onesnaženja s pretežno gradbenim odpadnim materialom. Nihče pa v resnici ne ve, koliko je teh odpadkov. Leta 2010 smo poskusno čistili manjše odlagališče in iz njega na gradbeni odpad odpeljali 9 tovornjakov. Odkar je urejen kosovni odvoz, je tega veliko manj, ker obstaja alternativa, kamor lahko te odpadke odpeljejo. Po drugi strani pa je višja tudi ozaveščenost. Vse akcije niso očistile samo Slovenije, ampak tudi veliko glav. Ostali pa so stari dolgovi; za njihovo odstranitev bi potrebovali veliko milijonov, ker je potrebno ta območja sanirati, ni dovolj, da odpadke samo odpelješ.
Katere službe bi bilo pri tem treba aktivirati?
Najpomembnejše je, da bi vsaka občina za svoje prebivalce zagotovila zbiralnico gradbenih odpadkov s certificiranim nosilcem, ki bi jih recikliral. Še posebno gradbeni odpadki so dobri in jih lahko v celoti ponovno uporabimo. Redke občine pa o tem razmišljajo, saj je to zahtevna naloga, za katero je potrebnega veliko prostora. Poleg tega mora biti to za ljudi cenovno dostopno. V Zbirnem centru Barje zaračunajo 40 evrov za kubični meter odpadkov, kar veliko. To bi lahko uredili tudi podobno kot odvoz kosovnega materiala, ki ga lahko naročiš. Po drugi strani pa podjetja, ki obnavljajo hiše, naročniku zaračunajo tudi odvoz na deponijo, potem pa ta material raje stresejo nekje v naravi, da prihranijo. Če bi striktno upoštevali zakonodajo in bi za pridobitev gradbenega dovoljenja zahtevali evidenčni list, ki dokazuje, da je bil odpadni material odpeljan na odpad – tega pa zdaj nihče ne zahteva –, se to ne bi dogajalo. Zaradi odpadkov je padel že minister. Vendar pa nadzor ni dovolj, treba je omogočiti alternativo in poskrbeti, da vse domine v tem sistemu tudi delujejo. Vsak mora svoj del posla opraviti stoodstotno, potem je zadeva rešljiva. Drugače pa se bomo še vedno samo zgražali.
Zakaj so takšna odlagališča tako škodljiva za naravo?
Z vidika estetike so odlagališča moteča, z vidika varstva narave pa so problematična, ker porušijo razmerje v naravi. Pravijo, da je v vsakem kubičnem metru gradbenega odpadnega materiala vsaj sedem vrst semen invazivnih rastlin. Na Ljubljanskem barju imamo resen problem z invazivnimi vrstami, ki direktno uničujejo naravo. Ni toliko ambrozije, predvsem gre za kanadsko in orjaško zlato rozgo, ki po oceni prekriva že približno 400 do 500 hektarjev narave. Praviloma so to območja, ki so bila nasuta. Na melioriranih kmetijskih zemljiščih z nasutji so naravni sloj zamenjale invazivne rastline, ki so resna nevarnost. Lahko uničijo celotni ekosistem, ker nimajo naravnih sovražnikov. Nekatere se razmnožujejo vegetativno, druge spolno in vegetativno. Za japonski dresnik v Evropi pravijo, da je izgubljena zgodba. Ko se te tujerodne rastline adaptirajo z domačimi, postane to neobvladljivo, njihovo odstranjevanje pa je misija nemogoče.
V državnem proračunu je bilo lani za delovanje zavoda namenjenih 163.751 evrov, od tega za plače 92.270 evrov, za material in storitve 70.481 evrov in za investicije 1000 evrov. Za izplačilo plač trem zaposlenim pa bi potrebovali 96.831 evrov, zato je javni zavod razliko, 4561 evrov, kril iz sredstev tržne dejavnosti. Koliko zavod zasluži s temi dejavnostmi?
Pravzaprav gre za dejavnosti javne službe varstva narave, ki prinašajo nek dohodek. Tega je zelo malo. Zaračunavamo vodenja, ki se komaj pokrijejo. Nekaj denarja dobimo s projekti v okviru programov razvoja podeželja ter drugimi projekti. Nekaj je tudi prilivov iz občin, večinoma iz MOL, pa tudi z ministrstva za kulturo, ker je krajinski park od leta 2011 tudi upravljavec z Unescovim spomenikom svetovne dediščine, prazgodovinskimi kolišči. Naš cilj ni ustvarjanje dobička, nismo profitni zavod. To je zelo malo denarja, s katerim pokrijemo manjkajoče sredstva za plače. To pa je vprašljivo z vidika zagotavljanja javne službe, ki je po definiciji ni mogoče zagotoviti na trgu. Če bi se varstvo narave splačalo, bi verjetno imeli zasebna podjetja, ki bi se ukvarjala s tem. Dokler pa kubični meter svežega zraka nima cene na trgu, ga tudi ne moreš prodajati. Država dela veliko napako, ker javne zavode, ki so ustanovljeni za opravljanje javne službe, denimo varstva narave, zdravstva in šolstva, sili v tržno dejavnost. Vem, da se sredstva v proračunu zmanjšujejo. Vendarle je treba poznati razliko med javno službo in zasebništvom. Prisiljeni smo delati nabirke okoli, da se preživimo, pa še to v mizernih razmerah.
Kako je s financiranjem zavarovanih območij v drugih državah?
Po analizi delovanja javnih zavodov iz leta 2010 v primerjavi z drugimi državami zelo zaostajamo. Imamo zelo lepo ohranjeno naravo, a smo vanjo pripravljeni vložiti zelo malo. Nemčija za varstvo narave nameni 300 evrov na hektar, Avstrija 100 evrov, Slovenija 20, v KP Ljubljansko barje pa dobi od države 12 evrov na hektar. V Nemčiji je na 10.000 hektarjih zavarovanega območja v povprečju zaposlenih več kot 40, v Italiji 20, v Sloveniji 5 in v KP Ljubljansko barje 2 oziroma eden na 4500 hektarov površine. Res da je park relativno nov,delati smo začeli takrat, ko se je evropska finančna perspektiva že prevešala v drugo polovico in razpisov že ni bilo več. Izkušnje iz drugih parkov kažejo, da se v bitki za denar, da sploh lahko ohranijo likvidnost, prijavljajo na različne projekte, ki z varstvom narave nimajo nič. Tako je v nekaterih parkih varstvo narave že postalo sekundarna dejavnost, ker morajo izpolnjevati druge obveznosti iz projektov, denimo razvoj turizma, podeželja itn. Država ima tu napačen pristop. Razumem, da denarja ni, vendar je država za stare dolgove od železnic namenila 490 milijonov; za celotno varstvo narave v Sloveniji pa so v proračunu namenjeni štirje milijoni, kolikor stane en referendum. Ob tem pa tudi po vključitvi Hrvaške v EU Slovenija še vedno ostaja država z največjo biotsko pestrostjo v Evropi.
Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v javnem zavodu KP Ljubljansko barje predvideva vključno z direktorjem 14 delovnih mest. Kdaj menite, da bo prišlo do teh zaposlitev?
Pravilnik je bil pripravljen v časih, ko krize v Sloveniji še ni bilo, leta 2009, na podlagi povprečnega števila zaposlenih v tujini. Takrat je bila to precej racionalna ocena. Lani sem se morala zelo zavzeti, da smo sploh lahko obdržali tri zaposlitve. V zadnjih letih, od leta 2011, so nam zniževali proračun, z Zujfom leta 2012 smo dobili več kot 40 odstotkov manj denarja. In to za novi park, ki se šele poskuša uveljaviti. S tremi ljudmi, pri čemer je samo eden strokovni sodelavec, ne moreš veliko narediti, to je res žalostno stanje. Vsi naši poskusi, da bi še koga zaposlili, so bili obsojeni na neuspeh. Res ne verjamem, da bomo lahko imeli več kot 5 zaposlenih v prihodnjih 10 letih. Ves čas se prijavljamo na različne projekte, vsaj za projektne zaposlitve za določen čas, za dve ali tri leta. Pomoči ne moremo pričakovati niti od resornega ministrstva za kmetijstvo in okolje. Združitev teh dveh sektorjev je ena od velikih napak, z močnim kmetijstvom je namreč okolje popolnoma podrejena tema.
Kako vidite razvoj in vlogo tega krajinskega parka v prihodnje?
Predvsem v usklajevanju interesov. KP sta soustvarila narava in človekova dejavnost skupaj. To je zelo težko, ker imamo na eni strani kapitalsko močne partnerje in nastopamo v imenu nekih metuljčkov. Želimo okrepiti zavedanje, da gre za javni servis, saj vsi potrebujemo svež zrak, vodo in zdravo hrano. Nimamo pristojnosti, da bi kaj prepovedovali. Slovensko varstvo narave ne temelji na čuvajih, ki bi delali red, ampak na družbenem konsenzu, da je narava vrednota za nas vse in je nekatera območja potrebno varovati. Ampak na ta družbeni dogovor se vse bolj pritiska. Pravkar smo razvili inovativni sistem načrtov upravljanja za posamezne kmetije, ki ga ni nikjer v Sloveniji; naredimo celoten poslovni model, pri čemer upoštevamo naravovarstvene omejitve. Upamo da bomo tako na prijazen način lahko zagotovili nadaljnji obstoj Ljubljanskega barja, prav tako tudi z ozaveščanjem, da je to res poseben prostor.
