Čokolada z okusom slanine? Nikakor ni za Slovence

Vprašalnik Ljubljanapolisa: Z Andražem Gavezom o najljubši razvadi po svoji meri in tunkanju v čokoladni bazen.

Objavljeno
11. november 2013 12.25
Gavež Ljubljanapolis
Maja Čakarić, Delo.si
Maja Čakarić, Delo.si

Ljubljana - Mislite, da je ljubezen vse, kar potrebujete? Ob bok temu medklic: malo čokolade sem ter tja res ne škodi. Po možnosti mlečne z jagodami, malinami, lešniki, kandirano limono in piškotom, kakršno si rad privošči Andraž Gavez, ki si jih kot ustanovitelj spletne trgovine Moja Čokolada lahko cumpra v neskončnih različicah barv in okusov.

Ni čokolada sama zase najboljši oglaševalec? Zakaj potrebuje še spletno trgovino, ki v njenem imenu neguje ugled?

Zakaj pa ne? Čeprav je res, da čokolada ni kot banka ali zavarovalnica, ki bi se na vsak način trudila potisniti izdelek v ospredje. Ni ji treba. Že ob omembi (skoraj) vsi zastrižejo z ušesi. Nekaj mehkega jo preveva.

V kakšnem smislu?

Ni preobložena z različnimi, tudi zoprnimi asociacijami in je zato vsem blizu. Mi sicer nimamo čokoladnice, vendar sodelujemo z njimi. Imamo spletni prodajni kanal in svoj izdelek, unikatno čokolado, ki si jo lahko vsak izdela po meri in podari. Saj veste, ljubezen gre skozi želodec.

Kaj vse pa se skriva onkraj sveta Milke, Gorenjke ali Lindta?

Nismo Belgijci ali Francozi, ampak kljub gospodarskim razmeram je slovenski čokoladni svet pester. Osem čokoladnic imamo in še se odpirajo: vsaka od njih ima svoje prodajne uspešnice in vse ustvarjajo iz vrhunske čokolade. Morda pa niste vedeli, da jo vse najprej izvozijo iz Belgije, pri nas jo toplotno obdelajo in nato dodajajo posipe ter druge dodatke.

Razen Gorenjke.

Ki je edina naša tovarna, kjer vodijo ves postopek od kakavovega zrna do končnega izdelka. Njena zgodovina sega vse do leta 1922, je pa po mojem mnenju nekoliko zaspala.

Mimogrede, kako udobno se čokolada sploh počuti v virtualnem svetu, ko se ne more postavljati v izložbenem oknu?

Seveda je drugače, če jo primeš v roko ali se pustiš zavesti njenemu videzu. Z ekrana ti pač ne more zadišati. Vendar jo v trgovini odkrivaš zase, medtem ko jo na spletu, kot mi po treh letih pritrjujejo izkušnje, praviloma za druge. Mislim, da smo že dosegli preboj med uporabniki in izdelovalci čokoladnih izdelkov.

Ko je v igri čokolada, postane kar samoumevno, da pridobiš vse na svojo stran?

Škodi zagotovo ne. Na začetku nas ni nihče poznal. Bil sem zgolj študent in ne star maček iz poslovnega sveta. Kdo bi mi zaupal? Seveda so dvomili o našem uspehu, vendar smo močno potrudili, da bi se povezali skoraj z vsemi, ki sodelujejo v čokoladnem poslu, zdaj je drugače, saj oni prihajajo k nam.

To še ne pomeni, da lahko že počivate na lovorikah?

To je prekletstvo vsakega podjetnika. Nikdar ne storiš dovolj, posel moraš nenehno razvijati. Samo sanjaš lahko o osemurnem delavniku. Vikende pa je tudi dobro hitro odmisliti.

Kar mladega človeka ne pekli preveč?

Ne živimo v najbolj prijetnem času, vsepovprek varčujemo, toda zakaj se ne bi lotil tistega, kar me mika? Brezposelnost je visoka in kriza je problem. Nekaj je le treba početi. Vsaj takšno izkušnjo imam. Zdi se mi, da kljub vsemu komaj dobro začenjam. Moje želje se zdaj ne bodo ustavile ob mejah moje domovine.

Kaj pričakujete, ko boste zapuščali njen varni pristan?

Dlje seže pogled, več je konkurence in višje so ovire. V Sloveniji smo bili prvi, v tujini pa unikatne čokolade že dobro poznajo. Da bi s prestola vrgli kakšno nemško podjetje, ki jih proda v milijonski nakladi, si težko predstavljam. Vem pa, da je možno igrati na karto čustev. Tako učijo že kava ali, ne nazadnje, Applovi izdelki.

Obstaja tudi »apple« v svetu čokolade? Kje se dogajajo preboji?

V ospredje prihaja tretja generacija čokolad z ekstra okusi, ki jih je težko identificirati. Pravkar so v Parizu gostili dogodek World Chocolate Master, kjer so se preizkušali najboljši mojstri. Za zgled: v dva krat dva centimetrov veliko pralino lahko strneš osem različnih past, vsaka pa je iz šestih sestavin. Vseh teh 50 različnih snovi se nato razvije v okus.

Bi se Charlieju iz Dahlove tovarne čokolade zmešalo od navdušenja?

Škoda, da ne v Gorenjkini tovarni. Bi pa verjetno užival v avstrijskem Zotterju, kjer lahko med sprehodom po tovarni poskusiš vsako podrobnost, manjka samo še to, da bi se na koncu potunkal v čokoladni bazen. Ampak to so že moje sanje.

Kdaj se bomo mi vtihotapili v to brbotajočo sceno?

Lucifer se je že prebil do Avstrije, Cukrček do Rusije, vendar čokolade ne prodaja pod lastno blagovno znamko, kar je škoda. Čokoladnice so omejene z oprijemljivim izdelkom, lastniki pa so prepričani, da jim lahko uspe le s trgovino ali lokalčkom, vendar se zato vstopni stroški tako hitro zvišajo na 200 tisoč evrov. Na spletu smo bolj okretni, usmerjeni na uporabniško izkušnjo in vpeti v Facebook, zato je fantastična odskočna deska, še posebej če znaš predstaviti zgodbo.

Vam v teh rahlo mračnih novembrskih dneh čokolada še bolj tekne?

Slaščičar, pravzaprav odličen chocolatier Gorazd Potočnik je pred kratkim komentiral, da je čokolada marsikdaj boljša od seksa. Se strinjam. Tako presežnih in eksplozivnih odzivov kot pri čokoladi sploh ne dobiš. Je pa res, da Slovenci nismo dovolj radovedni pri raziskovanju okusov.

Ker življenjsko zvestobo radi izkazujemo svojim milkam in rochejem?

Dlje od mlečne čokolade s celimi lešniki nam raziskovalni čut ne seže. Pred pol leta smo poskusili z okusom slanine. Odziv je bil ... zanimiv. V prodajo je nismo dali. Kot rečeno, od klasike oziroma od preverjenega okusa se ne odmaknemo, pa se trudimo s čilijem, belim ali črnim poprom, belo ali dansko dimljeno soljo. V tujini, kjer je trg večji, bi si lažje privoščili več, zato pa smo se pri nas naslonili na čokoholike, ki preizkušajo in ocenjujejo čokolade z vsega sveta.

Se skrivoma dobivajo v laboratorijih nekje na obrobju mesta?

Enkrat na mesec jim pošljemo paket šestih čokoladic. Milkinih ni med njimi. Preizkušamo, česar ni na policah, ali kar je novega pri nas, recimo prekmurske okuse bučnih semen, jurke, konopljinih semen, pa primorsko sivko, zdaj jih bomo začinili z vijolicami.