Tiskane izdaje
Medtem ko je večina medijev uperjena v odnose med ZDA in Rusijo, novinar in dokumentarist John Pilger v svojem nedavno objavljenem, sicer pa že njegovem šestdesetem dokumentarnem filmu, raziskuje dogajanje na Pacifiku in ameriški obrat k azijski celini.
Na zahodu, pravi Pilger, postaja kitajska grožnja velika novica in azijska velesila je predstavljena kot nov sovražnik. Toda v novicah pa ni mogoče prebrati, kot opozarja avstralsko-britanski novinar, da je ogrožena sama Kitajska. Ob zemljevidu ameriških vojaških oporišč, ki jo obkrožajo in zgodbah prebivalcev z Maršalovih otokov, Okinawe in južnokorejskega otoka Jeju, ki so leta in leta priče ter predmet ameriških jedrskih poskusov v Pacifiku, Pilger govori o »prvi bojni črti prihajajoče vojne s Kitajsko«. Namen filma The Coming War on China (2016) je tako »prekiniti molk«, pravi njegov avtor, ki je med drugim je poročal za Daily Telegraph, Reuters in Daily Mirror, za zadnjega se je javljal iz Vietnama, Egipta, Kambodže, Indije in Bangladeša ter vmes živel tudi v ZDA.
Ko so leta 2013 v gibanju Stop the War coalition Philippines organizirali mednarodno srečanje, je na njem nastopila tudi Anjain-Maddisonova. Opozorila je, da so posledica dolge zgodovine testiranja jedrskega orožja na Maršalovih otokih ogromne količine jedrskih odpadkov, radioaktivnost, opustošena narava in uničeno zdravje preživelih prebivalcev. Na Pilgerjevo vprašanje, kaj si želijo prebivalci, Anjain-Maddisonova odgovori: »Hočemo nazaj svojo zemljo«.
Močnejša od Hirošime
Leto dni po konferenci mirovnega gibanja je minilo šestdeset let, odkar so ZDA na atolu Bikini izvedle poskus z največjo jedrsko bombo. V duhu hladne vojne in oboroževalne tekme so preizkusili vodikovo bombo Castle Bravo, tisočkrat močnejšo od tiste, ki so jo odvrgli na Hirošimo. Sunek je bilo čutiti tudi dvesto kilometrov daleč, šestkilometrska ognjena krogla pa je za seboj pustila kilometer in pol širok ter 73 metrov globok krater. Otočani živijo v izgnanstvu, odkar so jih preselili z Bikinija pred prvimi ameriškimi poskusi leta 1946. Ko so ameriški vladni znanstveniki Bikini v začetku 70. let razglasili za varnega za ponovno poselitev, so se nekateri prebivalci vrnili, a so jih že leta 1978 ponovno preselili, saj so bili izpostavljeni visoki stopnji sevanja.
Toplo - hladno
Pilger si v dveurnem dokumentarnem filmu The Coming War on China vzame čas, da predstavi zgodbe otočanov Paficika. To so zgodbe o smrti, izkoriščanju, obupu, revščini in boleznih. Toda hkrati otočani nadaljujejo boj za boljši jutri. S številnimi protestnimi akcijami, mednarodnim povezovanjem in sodnimi postopki že leta zahtevajo konec ameriških oporišč in jedrskih poskusov v Pacifiku.
Vsaj tisoč ameriških oporišč je zunaj ozemlja ZDA, v 142 državah sveta, v filmu opozori Pilger. Na zemljevidu naniza številne, ki obkrožajo azijsko velesilo. David Vine, avtor knjige Base Nation ali kako ameriške vojaške baze po svetu škodijo Ameriki in svetu, kot je podnaslovljena, v filmu opozarja, da je veliko oporišč med njimi postavljenih »v boju proti ekonomskemu vplivu Kitajske«. Bruce Gagnon iz mednarodne mreže Global Network Against Space Seapons pa ameriški obrat k Pacifiku opiše kot nabito pištolo: »Ameriški obrat k Pacifiku pomeni, kot bi nabito pištolo uperili v Kitajsko in ji rekli: naredite, kar rečemo, v nasprotnem primeru bomo omejili ali povsem ustavili vaš izvoz nafte in drugih virov«.
Andrew F. Krepinevich, direktor ameriškega Centra za strateške in proračunske ocene, pa na Pilgerjevo vprašanje, ali to lahko razumemo kot priprave na vojno, odgovori: »Naš prvi predsednik George Wahington je rekel: če hočeš mir, se pripravi na vojno. ZDA v resnici počnejo zgolj to, da se odzivajo na provokativno obnašanje Kitajske«. Daniel Russel, pomočnik ameriškega državnega sekretarja za področje Vzhodne Azije in Pacifika, pa v filmu pojasnjuje: »V Pacifiku nismo prisotni zato, da bi prestrašili Kitajsko ali nanjo vplivali. Naše operacije in naša prisotnost so toplo sprejete pri večini tamkajšnjih sosednjih držav in jih podpira tudi Kitajska.«
Toda okoli 28 tisoč protestnikov je februarja letos nasprotovalo gradnji novega ameriškega mornariškega letalskega oporišča na japonskem otoku Okinawa. Protest ni bil prvi. »Nič več ameriških oporišč,« je pisalo na transparentih protestnikov in »Spoštujte voljo Okinawe«. Otok, ki predstavlja zgolj odstotek japonskega ozemlja, gosti 75 odstotkov ameriških vojaških objektov in več kot polovico od okoli 50 tisoč ameriških vojakov na Japonskem. V primeru morebitnega konflikta v Aziji bi Okinawa za ZDA predstavljala pomembno strateško točko.
Da so ameriška oporišča po svetu »dejanski teritoriji ameriškega imperija«, v filmu razmišlja profesor in zgodovinar Bruce Cumings z univerze v Chicagu. »Hkrati ohranjamo neodvisne vlade na Japonskem, v Južni Koreji ali v Nemčiji, ki pa nimajo avtonomije, ko gre za zunanjo politiko. Gre za zelo sofisticiran in učinkovit sistem, in ne vemo, kaj bi se zgodilo, če bi bile vse te vlade resnično neodvisne. Lepota tega sistema pa je, da mu nihče ne posveča pozornosti, ampak velja prepričanje, da je nekaj povsem naravnega. Da je naravno denimo to, da je na Japonskem prisotnih 50.000 ameriških vojakov.«
Dokumentarni film Johna Pilgerja, premierno predvajan na britanski ITV, je nastal štiri leta po tem, ko je tedanji ameriški obrambni minister Leon Panetta napovedal preusmeritev na Pacifik. Novo vojaško strategijo so ZDA predstavile že pol leta pred tem, ko je poveljnik združenega štaba ameriških oboroženih sil general Martin Dempsey izjavil, da se demografski, geopolitični, gospodarski in vojaški trendi preusmerjajo proti Pacifiku. O premiku z Bližnjega na Daljni vzhod je pred tem govoril tudi nekdanji diplomat in predsednik vplivnega newyorškega Centra za zunanje odnose Richard Haass: »Ne glede na to, ali bo 21. stoletje še eno 'ameriško stoletje', bo vsekakor azijsko in pacifiško stoletje. Naravno in razumljivo je, da bodo ZDA pri tem odigrale osrednjo vlogo«. V Viziji 2020, dokumentu ameriškega obrambnega ministrstva, ki ga v svojem filmu omenja John Pilger, ZDA govorijo o popolni prevladi (»full spectrum dominance«), tako v zraku, na zemlji, medmrežju in vesolju.
Da Pilgerjev film govori o »nenavadnem, disfunkcionalnem stanju, ki ne kaže nobenih znakov umirjanja, predvsem zdaj, ko Donald Trump prepričuje Ameriko, da je Kitajska njen nov sovražnik,« je v Guardianu nedavno zapisal Peter Bradshaw. »Gre za privlačen film, ki sicer skoraj opravičuje Kitajsko ('Da, sicer so težave s spoštovanjem čloevkovih pravic ...'), pa vendarle izpostavlja njene nestabilnosti in politične krutosti. Gre za močan korektiv naši bledi in samozadovljni brezbrižnosti do scenarija nove vojne igre na Pacifiku.« Toda za njeno globje razumevanje filmu umanjka širši kontekst v smislu obstoječe ekonomske prepletenosti med svetovnima velesilama, čeprav dobro podlago za to Pilger nakaže z obiskom kitajske četrti, v kateri je Mao Zedong leta 1949 prevzel vodenje komunistične partije. Tam so danes svetleče izložbe Appla, Cartierja, Eviana (Danone) in številnih zahodnih bank.
