Fužine so nastale v času sosesk

»To je produkt nekega časa, ki ga ni več; v vseh pogledih, tako v tehničnem, ekonomskem in še kakšnem.«
Objavljeno
23. december 2014 16.25
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Ljubljana – Čeprav so se prve ideje o poselitvi Fužin pojavile kmalu po drugi svetovni vojni, v obdobju, ki ga je zaznamovala hitra industrializacija in urbanizacija Slovenije, se to ni zgodilo vse do konca osemdesetih.

Pod naslovom Fužine – izredna priložnost za vso Ljubljano je bil julija 1978 v Naši skupnosti, glasilu občine Ljubljana Moste-Polje, objavljen članek, ki je naznanil začetek gradnje nove stanovanjske soseske. Na vzhodu glavnega mesta naj bi tako do leta 1982 zgradili več kot štiri tisoč stanovanj. Gradnja soseske se je potem končala šele v letu 1988. Fužine so ena zadnjih družbeno načrtovanih prostorskih ureditev, a zagotovo največja.

»To je produkt nekega časa, ki ga ni več; v vseh pogledih, tako v tehničnem, ekonomskem in še kakšnem,« o stanovanjskem naselju na vzhodu slovenske prestolnice danes pove Vladimir Brezar, eden njegovih prvih načrtovalcev. »To je bil čas sosesk in Fužine so bile v tem pogledu zgrajene med zadnjimi. So tipičen primer socialistične gradnje z veliko koncentracijo in ponavljanjem istih elementov,« meni upokojeni profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.

Kakor kažejo zapisi iz časopisne dokumentacije, je krajevna skupnost Nove Fužine nastala aprila 1980. S popisom, ki so ga opravili leto pozneje, so tam našteli okoli dvesto prebivalcev. Nekaj let zatem je zrasel prvi del stanovanjske soseske, Brodarjev trg z okolico, hkrati so bili zgrajeni prvi spremljevalni objekti: trgovina z živili, nekaj obrtniških delavnic in samopostrežna prodajalna. Kmalu so postavili še vrtec in osnovno šolo. Najmlajši del soseske je njen vzhodni del, imenovan Rusjanov trg, ki je zrasel po končani gradnji objektov na Preglovem trgu. Čeprav so na začetku gradnje soseske na Fužinah predvideli, da bodo stanovanjske objekte gradili skupaj z vsemi spremljevalnimi objekti, je za mnoge med njimi zmanjkovalo denarja, kar so reševali z vključevanjem gradbenih stroškov v ceno stanovanj. To je, kot ugotavlja Dina Vidan v nalogi Geografski vidiki kvalitete bivalnega okolja v Novih Fužinah, povzročilo rahel upad zanimanja za stanovanja in posledično tudi zamude pri gradnji.

Vse večji obseg

V prvih načrtih o poselitvi Fužin iz leta 1958 so na tem vzhodnem delu Ljubljane predvideli gradnjo 570 stanovanj za 1900 prebivalcev. Zgolj v nekaj naslednjih letih so nastali novi načrti, po katerih naj bi zgradili stanovanja že za 12.700 ljudi. Načrt iz leta 1975 pa je že predvidel 4500 stanovanj za petnajst tisoč ljudi. V tistem obdobju je bilo namreč priseljevanje v Slovenijo najbolj intenzivno. Kot ugotavlja inštitut za narodnostna vprašanja v raziskavi o delovnih migrantih iz leta 2003, je ekstenzivna ekonomija generirala potrebo po številnih delavcih, ki so v drugi polovici sedemdesetih k nam prihajali predvsem iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, kjer je vladala precejšnja stopnja nezaposlenosti. Njihovo nastanitev so zaradi razmaha industrije na obrobju slovenske prestolnice načrtovali tudi na Fužinah, zato se je obseg tam predvidene gradnje povečeval.

Soseska med Zaloško in Ljubljanico se danes razteza na 61 hektarjih in je z uradno poselitvijo 385 prebivalcev na hektar najgosteje naseljeno območje v Sloveniji.

Uporabna stanovanja

»Žal so Fužine realizirane tako, kot so bile zasnovane,« danes pravi arhitekt Vladimir Brezar, eden od projektantov. Prevelika koncentracija, previsoke stavbe in izguba prijetnega merila, našteje upokojeni profesor.

Projektu gradnje soseske se je sicer sam pridružil šele po izdelanem urbanističnem načrtu. Njegova naloga je bila, kot pove, narediti uporabna stanovanja. »Predvsem po skandinavskem in malo po nemškem vzoru so se takrat postavila pravila, ki so zagotavljala minimalno uporabno vrednost vsakega prostora in vsakega stanovanja,« pojasni Brezar. »To je denimo pomenilo, da je moralo imeti stanovanje dnevno sobo, kuhinjo ali pa vsaj jedilni kot posebej. Spalnica je imela določene minimalne dimenzije, tako da ni bila premajhna, da je bilo vanjo mogoče postaviti dve postelji in omaro ter da je bil hkrati prostor tudi za dojenčka. Skratka, postavljene so bile minimalne zahteve, ki so pravzaprav logične in so pomenile, da se pod tem nivojem ni smelo projektirati,« se spominja. Prav takšna uporabna stanovanja, pravi, je zasnoval tudi na Fužinah.

Da so bile Fužine območje z dobrimi predispozicijami za gradnjo stanovanjske soseske, pojasni Martina Malešič z oddelka za umetnostno zgodovino pri ljubljanski filozofski fakulteti, ki se ukvarja s slovensko stanovanjsko kulturo in predvsem stanovanjsko gradnjo v času socializma. Kot pravi, je to predvsem zaradi dobre nosilnosti tal, zaradi česar je bilo tam mogoče zgraditi tudi visoke objekte, poleg tega pa je bilo tam pred gradnjo soseske malo pozidanega.

Samozadostnost

Večja stanovanjska naselja so v Sloveniji, zaradi največje gostote predvsem v Ljubljani, začeli graditi v šestdesetih, ko je bil sprejet zakon o tretji nacionalizaciji. Takrat so se prvič, kot pravi Malešičeva, sprostila večja zemljišča, na katerih je bilo mogoče graditi tovrstna naselja. V glavnem mestu pa je družbeno organizirana gradnja doživela razmah po letu 1965, ko je bil sprejet generalni urbanistični načrt. »Slovenski arhitekti so že v petdesetih začeli razmišljati, kako prenesti koncept stanovanjske soseske in predvsem, kako prenesti bolj kompleksne načine zazidave, ki bi po eni strani v mesto vnesli bolj organizirano grajene stanovanjske predele, po drugi strani pa s tem poudarili intimo in hkrati pripadnost določenemu delu naselja,« pojasnjuje raziskovalka. »Pomemben zgled je bil Stockholm, kjer je središče mesta ostal njegov stari del, predmestje pa se iz njega širi v krakih. Podobno je nastal urbanistični načrt za Ljubljano, ki ima za krakasti razvoj tudi naravne danosti.« Med posameznimi kraki, ki se praviloma razvijajo ob prometnih vpadnicah – v Stockholmu je to podzemna železnica – so nanizane soseske kot manjše avtonomne enote. »To so prostorske in hkrati tudi socialne enote. Bistveni element takšne soseske so objekti družbene infrastrukture, kot so šola, vrtec, kulturni dom in knjižnica.«

Načrt soseske je upošteval načela samozadostnosti in tako so vzporedno s stanovanji gradili objekte z družbenimi vsebinami in trgovsko-servisnimi storitvami ter urejali odprte prostore. Kot pravi Malešičeva, je samozadostnost pravzaprav skrčena v konceptu stanovanjske soseske. »Gre za koncept, ki izvira iz kritike velikih mest kot posledice industrializacije in ki hkrati predstavlja rešitev iz kaotičnosti velemest, kjer je prebivalec le anonimni posameznik, ki v njem ne najde svoje identitete. Hkrati je to odziv na gradnjo orjaških naselij, brez diferenciacije in občutka za manjšo skupnost.«

Prva prava stanovanjska soseska v slovenski prestolnici, ki so jo zgradili v skladu s temi idejami, je po besedah Malešičeve šišenska med Vodnikovo in Celovško cesto. »Fužine so ena zadnjih in jih je treba razumeti predvsem v kontekstu kontinuitete gradnje stanovanjskih sosesk.«

Ne samo betonski, ampak tudi človeški značaj

Vladimir Brezar predvsem zaradi velike koncentracije prebivalstva, visokih stavb in pomanjkanja parkirnih mest – podzemnih garaž ni, čeprav so bile v načrtu predvidene – Fužin ne bi opisal kot prijetnega urbanega prostora. Priznava pa, da so dobile neki značaj, kot so ga po njegovem sicer dobile tudi nekatere druge soseske, ki so jih takrat gradili v glavnem mestu. »Dobile so ne samo betonski, ampak tudi človeški značaj, torej svoj obraz.«

Čeprav so se predvsem v zadnjem času pojavile številne pobude za revitalizacijo soseske, v katerih med drugim pozivajo k ureditvi parkirnih mest, boljšemu vzdrževanju zunanjih površin in nujni vpeljavi različnih dejavnostih v soseski, je raziskava, izvedena v okviru projekta Restate: Large Housing Estates in Slovenia, pokazala, da je večina stanovalcev Fužin s sosesko kot celoto zadovoljna. Njen ugled v očeh drugih prebivalcev glavnega mesta sicer ocenjujejo kot slab, a se hkrati z njim ne strinjajo.