Tiskane izdaje
Ljubljana – Z dopolnilom odloka o urejanju in čiščenju občinskih cest in javnih zelenih površin, kjer se odslej ne sme več hraniti prostoživečih živali, je ljubljanska občina sredi poletja precej razburila društva za zaščito živali in mnoge posameznike, ki za brezdomne živali skrbijo prostovoljno.
Na tokratno redno srečanje župana Zorana Jankovića z meščani, ki poteka vsak prvi torek v mesecu, je med več kot dvesto prijavljenimi na avdienco prišlo tudi nekaj ljubiteljev živali, ogorčenih nad novo občinsko prepovedjo, ki po njihovem mnenju po nepotrebnem ogroža življenja trpečih in nemočnih bitij. Odlok so v 10. členu namreč dopolnili s stavkom »na občinski cesti je prepovedano hraniti živali«, v 11. členu pa dodali »razen ptic in veveric na območju parka Tivoli«. Predvidena kazen za kršitelje je sto evrov.
Po takojšnji reakciji zaščitnikov živali so se na dopolnilo odloka prvi uradno odzvali svetniki Združene levice, ki so poskušali objavo odloka v Uradnem listu zadržati in so odločevalcem očitali, da je bil sprejet brez strokovnih argumentov in posvetovanja z institucijami in strokovnjaki, pristojnimi za problematiko prostoživečih živali. Pri tem so opozorili, da je akt v neskladju z 2. in 7. členom zakona o zaščiti živali. »Zaščita vseh, tudi prostoživečih živali je po tem zakonu dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, zlasti skrbnikov živali, lokalnih skupnosti in države. Skrbnik mora živalim zagotoviti bivališče, hrano in vodo itd.« V primeru brezdomnih živali je skrbnik lokalna skupnost, ki pa bo odslej kaznovana, če bo za lačno žival poskrbela.
Združena levica je kot rešitev zagate predlagala, da se na javnih krajih, kjer je hranjenje moteče in higiensko tvegano, postavijo opozorilne table s prepovedjo hranjenja živali. V posameznih delih mesta in na posebnih točkah v četrtnih skupnostih pa naj na primer postavijo »lične nepremočljive hiške, kjer se lahko hrani prostoživeče mačke«.
Občina v paradoksu
Na neskladje odloka z dosedanjo prakso skrbi za mestne živali je na družabnem omrežju opozorilo tudi društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka, ki meni, da odlok »tako rekoč negira projekt Prostoživeče mačke v Ljubljani, ki ga prostovoljci v sodelovanju z MOL izvajajo že od leta 2007. Ena od točk tega projekta je tudi, da se odrasle mačke sterilizira in vrne v okolje, kjer so živele, kjer za njih skrbijo prostovoljci.« Na občini so se baje tedaj obvezali, da bodo postavili varna hranišča in uvedli evidence prostovoljcev hraniteljev.
Slednje je po mnenju Lidie Bučar, ene tistih, ki so se na dnevu odprtih vrat pri županu zavzeli za mestne živali, še posebej sporen in nedorečen problem, o katerem občina očitno ni razmišljala. Toda na vprašanje, ali bo na javni površini, kjer živi večina zapuščenih mačk, kot sodelavka projekta odslej še lahko hranila zapuščene živali, ni dobila neposrednega odgovora. Tudi sama se je leta 2008 kot prostovoljka vključila v mestni projekt, da bi poskrbela za prostoživeče mačke v svojem okolju. Pomagala jih je loviti, jih peljala na sterilizacijo (te stroške plača zavetišče Ljubljana na Gmajnicah) in potem zanje poskrbela tako, da jih je redno hranila. Zdaj se je zaradi tega na lepem znašla v prekršku. »To je paradoks tega odloka: ljudje, ki smo podprli mestni projekt, smo naenkrat kršitelji zakona.«
Društva, ki so v preteklosti sodelovala z občino pri varstvu in zaščiti živali, so bojda dosegla vsaj to, da bodo na naslednji seji mestnega sveta k odloku pripisali, da se bodo zastavljeni projekti na tem področju nadaljevali. Bučarjeva upa, da se bo program izvajal v celoti. »Če mačke samo loviš, jih steriliziraš in vrneš v okolje, kjer jih ne hraniš, je to pogrom nad živalmi. Za zadnji korak pa smo v večini skrbeli posamezniki.« Zato predlaga, da bi na Gmajnicah izdali stalnim prostovoljcem nekakšno legitimacijo, s katero bi se obvarovali pred kaznijo, če bi jih »ujeli« med hranjenjem živali.
Bolje sit golob v golobnjaku …
Občina je v preteklosti podprla vsaj še en tak projekt, kot je Prostoživeče mačke v Ljubljani, in sicer je projekt Mestni golob izvajal inštitut za higieno okolja in živali z etologijo v sklopu veterinarske fakultete. Izvajalec projekta Štefan Pintarič z inštituta je povedal, da se od letos ne izvaja več, saj je občina enostransko prekinila sodelovanje oziroma sofinanciranje že z letom 2014 (čeprav je bil v občinskem proračunu zanj predviden denar). Projekt je vključeval evidentiranje in nadzor ter omejevanje golobje populacije v mestu, spremljanje njenega zdravstvenega stanja – jemanje brisov, vzorcev iz gnezd in patološki pregled poginulih živali, ter oskrbovanje golobnjakov. Prav tako je projekt pomagal sooblikovati bolj pozitiven odnos do živali, s katerimi si delimo življenjsko okolje. »Na sestankih četrtnih skupnosti smo se povezovali tudi z ljubiteljskimi krmitelji in usklajeno izvajali krmljenje golobov. Opazili smo, da tovrstna srečanja na splošno vplivajo na izboljšanje odnosa ljudi, ki so prej golobe dojemali zgolj kot leteče podgane in prenašalce bolezni,« je povedal Pintarič.
Odlok o prepovedi hranjenja živali je tako po njegovem mnenju izzval več nejasnosti kot uspeha, saj ni vključeval premisleka o praktičnem vidiku prepovedi. »Prepoved nekontroliranega krmljenja je umestna, saj je populacijo živali mogoče le tako nadzirati. Zato pa bi bilo treba na neobiskanih lokacijah po mestu postaviti krmišča, kjer bi ljudje vseeno lahko hranili živali.«
... kot lačna nutrija na bregu
Enako velja za race, labode, ribe, nutrije ... Lidia Bučar je zato predlagala, naj ob ribnikih in bajerjih namestijo avtomate s primerno hrano za posamezno vrsto živali, ki jo bo lahko vsak kupil in jih nakrmil. Kako se bo mesto lotilo naraščajoče populacije nutrij in težav, ki lahko nastanejo zaradi naselitve sokola selca (ki naj bi predvsem zmanjšal populacijo vran), pa je novo zanimivo vprašanje. Denimo prav hranjenje nutrij, ki so med najagresivnejšimi tujerodnimi vrstami v Evropi, odgovorne za degradacijo zelenih brežin, domnevno pozitivno vpliva na ohranjanje vegetacije rečnih bregov, ki zaradi ljubiteljskega krmljenja ne postane primarna hrana teh živali, so še povedali na Inštitutu za higieno okolja in živali z etologijo.
Vendar odgovor, ki ga je društvo Lajka na svoj dopis prejelo z mestnega oddelka za gospodarske dejavnosti in promet, namiguje na precej bolj kratkoročno razmišljanje mesta, bodoče zelene evropske prestolnice. Zapisali so namreč, da je namen prepovedi hranjenja živali »zgolj ohranjanje čistih in urejenih javnih površin. Poleg tega je na občinskih cestah nevarno hraniti živali, ker morajo te biti čiste in urejene, da je mogoče varno odvijanje prometa na njih.«
