Gluhi bi radi pokazali, kaj vse zmoremo

Ljubljana – Do konca septembra je v Trubarjevi hiši literature na ogled razstava Gašperja Remsa Fotografske podobe iz življenja gluhih in naglušnih v Ljubljani, ki je nastala med študentskim usposabljanjem v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Razstava je nastala v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam, ki ga vodi Slovenski etnografski muzej. Že lani je bila na ogled v tem muzeju, kot spremljava konference Gluhi nekoč in danes v Ljubljani. Mogoče si jo je ogledati tudi v znakovnem jeziku v oddaji Tipkovne minute v sodelovanju z Majo Kuzma in spletno televizijo Tipk TV. Avtor Gašper Rems je študent drugega letnika restavratorstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in je gluh od rojstva.

Kako se je porodila ideja o razstavi?

Predsednica društva gluhih učiteljev Slovenije Petra Rezar, ki je lani vodila konferenco Gluhi nekoč in danes v Ljubljani, je želela pokazati več fotografij, ki jih je našla v muzeju novejše zgodovine. Predlagala mi je to delo in lani poleti sem tam izbiral, skeniral in na računalniku obdeloval te fotografije. Obiskal sem tudi dve društvi, Mestno društvo gluhih Ljubljana in Društvo gluhih in naglušnih Ljubljana. Prav tako sem se pogovarjal s starejšimi gluhimi in zapisal njihove zgodbe.

Kaj kot avtor razstave sporočate javnosti?

To je moja prva razstava o življenju gluhih v Ljubljani. Upam, da jih bo sčasoma sledilo še več, saj imamo gluhi bogato zgodovino, ki se jo moramo naučiti ceniti in jo predstavljati tudi slišečim.

Tretjo soboto v septembru praznujete mednarodni dan gluhih. Kakšno je življenje gluhih danes v primerjavi s preteklostjo? Ali ima slišeča javnost zanje dovolj posluha?

Zdaj se izboljšuje, ampak počasi.

Kaj bi bilo mogoče izboljšati?

Zato gluhi pripravljamo mednarodni dan gluhih, ki je namenjen tudi slišečim, da vidijo, da gluhi obstajamo, pa tudi, kaj vse zmoremo in smo sposobni narediti.

Lani 14. novembra je bil na državni ravni prvič uradno zaznamovan dan slovenskega znakovnega jezika. Kaj gluhim pomeni znakovni jezik? Kako se sicer sporazumevate med seboj in tudi s slišečimi?

Slovenski znakovni jezik je za gluhe materni jezik. Gluhi se z govorom težko sporazumevamo ali pa se sploh ne. Med sabo se večinoma sporazumevamo v znakovnem jeziku. Pri komunikaciji s slišečimi si večinoma pomagamo z branjem govora z ustnic in ogledovanjem naravnih kretenj, ki jih uporabljamo vsi ljudje, tako gluhi kot slišeči. Vendar je možnost napačnega razumevanja velika, zato nam pri urejanju uradnih zadev pomagajo tolmači.

Kakšen je po vaši oceni danes položaj gluhih učencev, dijakov in študentov, če ga primerjate s preteklostjo?

Najprej naj povem, da danes večino gluhih otrok že zgodaj operirajo in jim vstavijo polžkov vsadek, potem pa jih integrirajo v redne vrtce in osnovne šole. Tako ne obiskujejo zavoda za gluhe in naglušne. Ne vem, ali je s tem njihov položaj lažji ali težji, to lahko pove vsak zase. Sam sem kot dijak imel zelo dobre izkušnje, na ljubljanski srednji šoli za oblikovanje in fotografijo so mi prisluhnili in mi pomagali prav vsi, od profesorjev do sošolcev in drugih zaposlenih na šoli.

Ali obstajajo poklici, ki bi jih gluhi lažje opravljali?

Nam gluhim je lažje delo samo tisto, pri katerem je potrebno malo komuniciranja, na primer v tovarnah ali v kakšnem podjetju za gluhe, recimo na spletni televiziji Tipk TV.

Ste študent restavratorstva na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Zakaj ste izbrali ta študij?

Zanj sem se odločil že dolgo nazaj, v osnovni šoli. Vedno sem imel zelo rad stare umetnine.

Ste zadovoljni s študijem ali menite, da bi ga lahko še bolje prilagodili gluhim študentom?

Poleti sem dobil odločbo o statusu študenta s posebnimi potrebami, v kateri piše, da imam pravico do tolmača in nekaterih drugih olajšav, kot so podaljšan čas za izpit, opravljanje izpita s pomočjo tolmača in podobno. Imam občutek, da se bodo razmere v prihodnosti zares izboljšale, ne samo zame, ampak za vse gluhe študente, ki so prav tako dobili odločbo. Tudi prej, ko še ni bilo odločb, so nekateri profesorji razumeli in mi pomagali.

Kje si želite zaposlitev?

Rad bi se zaposlil, kjer sem študiral, na oddelku za restavratorstvo, morda pa bi delal tudi v muzeju.

Na odprtju razstave ste dejali, da si želite, da bi nekoč nastal program muzeja zgodovine gluhih, ki bi ga vodili in raziskovali gluhi sami ter tako ohranjali temelje svoje kulturne dediščine. Ali se na tem področju že kaj premika?

Da, o tem smo se že pogovarjali in upam, da bomo kmalu že kaj dosegli. Gluha študentka Melanie Likar je raziskovalka, ki pripravlja strokovni simpozij o tej temi, predstavljen bo na konferenci v torek.