Gostinec, kralj ulice

Občina se postavlja na stran komercializacije javnega prostora, čeprav bi morala biti sama prvi branik javnega in ima vse vzvode za to.

Objavljeno
04. januar 2017 18.01
Lokali Ljubljana
Maša Jesenšek
Maša Jesenšek
Mestni redarji in nadzorniki javnih parkirišč so tudi lani brez milosti pisali in pošiljali plačilne naloge zaradi prekoračitve hitrosti in napačnega parkiranja. Še tik pred božično-novoletnimi prazniki so z njimi »obdarili« kar nekaj prebivalcev in obiskovalcev mesta. Koliko je jeza oglobljencev upravičena, je seveda odvisno od primera do primera, toda nesporno je, da se plačilni nalogi izdajajo brez vnaprejšnjega opozorila, brez opominov in brez možnosti za popravo napake.

Navedeno pa ne velja za ljubljanske gostince. Tako kot že spomladanski nadzor nad postavitvijo gostinskih vrtov na javnih površinah, ko so inšpektorji pri skoraj vseh gostincih ugotovili kršitve, vendar niso izdali nobene globe, tudi jesenska ponovitev ni prinesla dosti boljših rezultatov. In tudi tokrat so inšpektorji spisali le peščico glob. Nespoštovanje pravil bo po žepu udarilo manj kot desetino kršiteljev.

Zakaj je doslednost pri kaznovanju »navadnih« državljanov kršiteljev povsem drugačna kot pri kaznovanju gostincev kršiteljev? Gostinski vrtovi mestu nedvomno dajejo svoj pečat, do neke mere poživljajo javni prostor, ga za turiste (in domačine) naredijo bolj privlačnega. Toda kje je meja, ko javni prostor postane prenasičen z gostinskimi vrtovi? Mnogi menijo, da je bila v Ljubljani že prekoračena, pa naj bodo to krajinski arhitekti, ki opozarjajo na skoraj izključno tržno rabo javnega prostora, stanovalci v starem mestnem jedru, ki jih skrbi, kako bodo v nujnem primeru intervencijska vozila prišla do njihovih domov oziroma koliko dragocenega časa bodo izgubila, ker gostinske mize in stoli zasedajo skoraj celotne ulice Stare Ljubljane, ali pa navsezadnje ljubljanski podžupan – prvi urbanist mesta – Janez Koželj, ki je v intervjuju za Dnevnik pred časom priznal, da sam ne bi dopustil toliko gostinskih vrtov.

Drugače menijo, kot kaže, mestni inšpektorji. Kljub številnim pobudam, med drugim na mestnem spletnem portalu, naj kaznujejo tega ali onega gostinca, ker postavlja nove in nove mize in širi svoj vrt, kazni skoraj ni. Na istem portalu tudi lahko preberemo pobude meščanov, naj občina namesto dodatnega prostora za gostinske vrtove javne površine nameni za postavitev dodatnih kolesarskih stojal ali klopi za (nekomercialno) posedanje. In čeprav bi verjetno našli le malo sogovornikov, ki bi rekli, da je gostinskih vrtov v Ljubljani premalo, se zdi, da so gostinci pri vsaki novi prenovi cest in ulic v središču Ljubljane med glavnimi zmagovalci. Pa naj bodo to prenova Petkovškovega nabrežja pred leti ali bolj sveži prenovi osrednjega dela Slovenske ceste in nedaleč stran Cankarjeve. V vseh teh primerih se vsaj ponekod zdi, da je občina pred pešci in kolesarji dala prednost gostinskim vrtovom.

Občina se postavlja na stran komercializacije javnega prostora, čeprav bi morala biti sama prvi branik javnega in ima vse vzvode za to. Tako kot je bilo pred leti parkiranje na zelenicah nekaj normalnega in so ga v glavnem izkoreninili prav represivni ukrepi, bi nekaj več odločnosti gotovo hitro prineslo več reda pri postavljanju gostinskih vrtov. Z napovedanimi obiski inšpektorjev, opomini in ustnimi opozorili kršiteljem ter zapisi, kot je, da uporabnikom javne površine »priporočajo«, da si za njeno uporabo priskrbijo dovoljenje, se to ne bo zgodilo.

Ker gre za tržno rabo javnega prostora, bi morali biti pri kaznovanju še toliko bolj dosledni. Pa si na občini sploh želijo, da se tu naredi red? Kot kažejo rezultati zadnjega obsežnejšega nadzora, (še) ne.