Javne površine niso same sebi namen

Ljubljana – Zapornice pred parkirišči blokov, na pol pokošene zelenice, propadajoča igrala, zagrajene zelenice. Tak je pogled na marsikatero stanovanjsko sosesko v mestu, ugotavljajo v društvu Prostorož. Brez »skupne vizije« lahko po njihovem soseske kmalu ostanejo brez odprtega javnega prostora.

Med letošnjim mesecem prostora, v okviru katerega se vrstijo dogodki s sloganom Mesta v prostoru – prostor v mestih, so v društvu Prostorož pripravili akcijo, s katero bodo raziskali »status in pomen« javnih površin v stanovanjskih soseskah. Projekt, ki so ga že začeli izvajati v Savskem naselju, je del širšega projekta Artizen in ga sofinancira Evropska unija. »Govorili smo in še bomo s prebivalci sosesk, predstavniki občinskih oddelkov in pristojnih ministrstev, pravniki, urbanisti in strokovnjaki za javni prostor ter tako identificirali ključne probleme, poiskali rešitve in predlagali ukrepe,« razloži arhitektka Alenka Korenjak iz društva, v katerem so se leta 2004 zbrale arhitektke in oblikovalke.

»Navadno delujemo tako, da pridemo v neko sosesko in tam kaj postavimo ali preuredimo, tokrat pa smo se odločili, da bomo projekt začeli z vprašanji, ki jih zastavljamo ključnim akterjem,« pravi Zala Velkavrh, prav tako sodelavka Prostoroža. »Gre za probleme, skupne vsem stanovanjskim soseskam v Sloveniji, a smo se jih lotili v Savskem naselju, ker tam že delujemo. Cilj je najti skupni imenovalec za težave, ki so zdaj zelo razdrobljene,« pojasnjuje. »Če nameravamo urediti javni prostor v soseskah, je treba vključiti prebivalce, lastnike in prostorske podlage pripravljati skupaj.«

Na posebni spletni strani tako v Prostorožu že objavljajo posamezne intervjuje s sogovorniki in opažanja, hkrati vabijo zainteresirane k podajanju svojih razmišljanj in predlogov.

Večina stanovanjskih sosesk v glavnem mestu, kot tudi drugod po državi, je bila zgrajena pred več kot tridesetimi leti, zato je marsikatera nujno potrebna prenove, pravi Alenka Korenjak. Po direktivi Evropske unije mora Slovenija do leta 2020 nameniti 80 milijonov evrov za prenovo urbanih območij. Enajst mest tako v ta namen pripravlja trajnostno urbano strategijo, ki naj bi vključila tudi strategijo prenove stanovanjskih sosesk, toda kot opozarja Korenjakova, »če ni jasno, kdo je lastnik javnega prostora, kdo ga vzdržuje, kdo uporablja in kaj pomeni javno dobro«, prenove ne bo mogoče izvesti. »Prej je bilo vse skupno, z lastninjenjem pa je danes postalo razdrobljeno. Hkrati tudi ni vedno jasno, kdo je lastnik površine, kar pomeni, da je nejasno, kdo naj skrbi za površino,« pravi arhitekta.

V društvu Prostorož menijo, da so »težave z javnimi površinami« posledica več dejavnikov; politična volja za zagotavljanje javnega interesa na področju prostora je po njihovem šibka, zakonodaja je v preteklosti omogočala špekulacije z nepremičninami, ki so bile pred razpadom Jugoslavije v skupni lasti, prostorsko načrtovanje pa po njihovem premalo regulira posege na površinah v javnem interesu. Hkrati opažajo, da so se spremenili tudi »kulturni vzorci« stanovalcev sosesk – prebivalci si po njihovem zdaj želijo predvsem več zasebnosti in več parkirnih mest. Toda v društvu opozarjajo, da so posledice vsega tega danes že vidne: »Soseske lahko v nekaj letih ostanejo brez odprtih javnih površin, ki dvigujejo kakovost bivanja in so ključnega pomena za zdravje prebivalcev ter družabno življenje v naselju.«

Mesto – kolektivno življenje

V društvu Prostorož se tako med drugim zavzemajo, da se v mestih ohranijo zelene površine, parki in igrišča ter da se jih ne spreminja v parkirišča. »Tu sicer velikokrat ne pridemo skupaj s prebivalci. Toda če bi, recimo, v Savskem naselju hoteli izpolniti standarde za parkirna mesta, bi ta zavzela kar tretjino naselja,« opozarja Velkavrhova. Korenjakova pri tem spomni, da v Savskem naselju zaradi zelenja zdaj ni toplotnega otoka, medtem ko v Župančičevi jami ni tako. »Morda se bo kakovost javnih površin v mestih ohranila, toda glede na zdajšnje stanje to ni nujno,« razmišlja Velkavrhova. »Kakovosten javni prostor je eden pomembnejših dejavnikov za kakovostno bivanje v mestu. In zato je nujno, da se takšne površine ohranijo, saj niso same sebi namen.«

Višnja Kukoč, profesorica s splitske fakultete za gradbeništvo in arhitekturo, je v članku Lastnina kot dejavnik načrtovanja javnih mestnih prostorov v socializmu in kapitalizmu pred časom na primeru Splita ugotavljala, da sta za potrebe gradnje javnih mestnih prostorov »kolektivna lastnina in kristalizacija kolektivnih subjektov javnih dobrin« skozi javno pravo nujni: »Ker predstavlja mesto kolektivno življenje, mora biti načrtovanje javnih prostorov enakovredno avtonomiji posameznika in njegovi lastnini ter ju za nekatere potrebe delovanja mesta kot celote tudi preseči.«