Tiskane izdaje
»Ko ambrozija še ne cveti, je pravi čas za njeno odstranjevanje. Ko začne cveteti, jo je bolje pustiti oziroma se je za to treba zaščititi z rokavicami, oblačili z dolgimi rokami, tudi masko in očali. Otroci se odstranjevanja ne smejo lotiti, saj lahko razvijejo alergijo,« je bilo nekaj začetnih napotkov biologinje Špele Novak na tokratnem terenu tik obljubljanski zahodni obvoznici.
Podobno kot na drugih koncih Ljubljane tudi tu uspeva pravi botanični vrt tujerodnih, med njimi invazivnih rastlin. Pri primerkih ambrozije, ki začne nase opozarjati sredi avgusta z izdatnimi količinami alergenega cvetnega prahu, in japonskem dresniku, ki se kljub najrazličnejšim ukrepom na mnogih mestih vedno znova razbohoti, se je začela mala šola botanike, ki jo je poleg Špele Novak vodila še Zala Strojin Božič z Oddelka za varstvo okolja Mestne občine Ljubljana. Na eno od aktivnosti kampanje »Rokavice gor!« v okviru naziva Zelena prestolnica Evrope 2016 (vodeni sprehod je tudi danes ob 18.30 s parkirišča stadiona Oval – rugby igrišče v Guncljah in jutri, 7. julija, ob 18.30, s parkirišča pred trgovino Mercator ob postajališču LPP Hrušica na Litijski cesti), s katero opozarjajo na pravočasno odstranitev ambrozije, je poleg novinarsko-fotografskega dvojca prišla le gospa Metja Stritmar. Razraščanje invazivk je opazila tudi v okolici svojega vrta. Predlani je sodelovala na delovni akciji odstranjevanja ambrozije na drugem koncu Dravelj, kamor je prišlo kar precej ljudi, je razkrila. »Mislim, da se večina prebivalcev ne zaveda težav in škode tujerodnih invazivnih rastlin in živali našim, domorodnim. In če bi predavateljici obiskali, denimo, najemnike občinskih vrtičkov, bi tam v tem času gotovo našli kakšnih trideset poslušalcev,« je razmišljala na glas.
Pred tremi leti 1414 rastišč
Z organizacijo izobraževalno-delovnih akcij odstranjevanja in ustreznega odlaganja ambrozije so v MOL začeli že leta 2011, leto zatem, ko je bil sprejet zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenem varstvu rastlin, ki je opredelil pelinolistnato ambrozijo in druge vrste iz rodu Ambrosia kot škodljive rastline, pri katerih se izvajajo fitosanitarni ukrepi in odredba ministrstva za kmetijstvo, ki je lastnikom zemljišč naložila obvezno in ustrezno odstranjevanje. Leta 2012 so na širšem območju Ljubljane evidentirali 1414 populacij ambrozije na javno dostopnih površinah. »Ena je tu. In kako jo sploh prepoznamo? Zelo je podobna našemu pelinu, a se od njega loči po dolgih štrlečih dlačicah na listnih pecljih in listih, ki so tudi na spodnji strani zeleni, medtem ko je spodnja stran listov pelina belodlakava. Oba rasteta na podobnih krajih, zato ju ljudje pogosto zamenjajo. V zalistju se skrivajo ženski cvetovi, ki za zdaj še niso razviti, prav tako kot še ni razvito moško socvetje, ki bo pognalo konec poletja kot rumeno klasje na zgornjem delu rastline, iz katerega se sprosti veliko peloda,« je Špela Novak razlagala ob kazanju posameznih delov ambrozije oziroma pelinolistne žvrklje. Opomnila je predvsem na dolgoživost njenih semen, obdanih z ovojem, ki spominja na žvrkalo, po katerem je dobila tudi ime. Semena namreč lahko počivajo v zemlji tudi več kot deset let, preden vzklijejo. Zato je ambrozijo treba odstranjevati vztrajno več let zaporedoma, je še opomnila. »Kam pa odložiti zemljo, če so v njej semena?« »Najbolje je, da se rastlino odstraniti že prvo leto, saj še ne razvije semenske banke,« se je glasil odgovor Zale Strojin Božič. Poudarila je še, da dokler ne cveti, se jo lahko kompostira oziroma odvrže v zabojnik za biološke odpadke. Ko pa že razvije semena, se je tudi ne sme kositi z nitkastimi kosilnicami, saj se tako semena še dodatno razširjajo, in jo je treba zažgati.
Medtem se je Špela Novak že premaknila k velikemu grmu japonskega dresnika. »Zelo težko ga je iztrebiti, ker že iz majhnega koščka korenike lahko znova požene steblo, korenine pa segajo tudi do tri metre globoko. V nekaterih državah za njegovo uničevanje uporabljajo tudi herbicide, ki jih vbrizgajo neposredno v rastlino. Pri nas smo dresnik najvišje opazili na okoli 1100 metrov na cesti na Mangart, kjer se je pojavil med kamenjem, ko so urejali cesto,« povedala. Zala Strojin Božič je ob tem dodala, da na Ljubljanskem gradu vzpostavljajo tudi laboratorij na prostem, kjer bodo preizkušali različne metode odstranjevanja japonskega dresnika, in opomnila, da je združenju Sezam z večletnim odstranjevanjem zelenih delov, odkopavanjem korenik, pokrivanjem s folijo in odstranjevanjem novih poganjkov dresnika dvakrat na mesec v rastni dobi uspelo zmanjšati rastišče japonskega dresnika ob Koseškem bajerju.
Tujerodne vrste so se iz svojega naravnega okolja večinoma s pomočjo človeka skozi različna zgodovinska obdobja razširjala tudi v območja, kamor po naravni poti ne bi prišle (mednje spadajo, denimo, žitarice, citrusi, paradižnik in krompir), težave pa nastanejo s tistimi, ki se pretirano razmnožijo in začnejo škodljivo vplivati na ekosistem. Veliko tujerodnega (cvetočega) rastlinja je človek prinesel za okras v vrtove, to pa se je sčasoma razširilo čez ograje. Zanimivo je, da je bil dresnik konec 19. stoletja, ko so ga uvozili iz Azije v Evropo za okrasne namene, razglašen za eno najlepših, najobetavnejših pa tudi dragih rastlin. Najprej so se nad njim lahko navduševali v Angliji, kjer pa imajo z njim danes največ težav – zemljišča, na katerih raste, izgubijo vrednost –, po drugih delih Evrope pa naj bi se razširil z enega od nizozemskih vrtov. Ambrozija pa je k nam zašla z drugimi žiti, ki so jih uvozili za krmo. Prvi znani herbarijski primerki segajo na začetek 20. stoletja, znatno pa se je razširila v zadnjih dvajsetih letih, in to predvsem na račun večje mobilnosti prebivalstva, je dodala Špela Novak.
Na območju avtocestnega križa
Ambrozijo in manj znano ditrihovko je opaziti prav na območju avtocestnega križa in železnice, saj se semena ujamejo na vozila, širijo pa se tudi z motornimi kosilnicami, ki pokosijo ogromne površine v kratkem času, in če povrh tega kosijo prepozno, je raznos semen še večji. »Semena ambrozije so pogosto tudi v mešanicah za ptice, zato utegne vzkaliti tudi pod krmilnico,« je dejala Špela Novak.
Nato smo se prestavili niže, da bi spoznali še nekaj invazivk, ki jih je najti po vsej Sloveniji. Ena takih, ki se tudi zaradi svoje razširjenosti (razen v višjih predelih Julijcev, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp) na prvi pogled zdi že skoraj domača, je enoletna suholetnica, ki spominja na marjetice na visokih steblih. Tako kot japonski dresnik je v naše kraje prišla pred približno stoletjem kot okrasna rastlina, in sicer iz Severne Amerike, vendar ne povzroča večjih nevšečnosti.
»To je visoki pajesen, ki je pri nas razširjen v Posočju, saj so ga nasajevali za utrjevanje strmih zemljišč, zelo pa se je razrasel tudi v Ljubljani. Zelo težko ga je odstraniti, ker se razširja z olesenelimi koreninami, v tla pa izloča tudi nekatere strupene snovi, ki onemogočajo uspevanje drugim rastlinam. Treba ga je požagati, potem pa s krampom odkopati, a če bi to počeli na vročem soncu, bi lahko škodoval zdravju,« je opomnila ob primerku takega nizkega drevesa. Po listih spominja na octovec, prav tako okrasno tujerodno drevo, prepoznavno po temnordečem socvetju. A ta ni tako razširjen.
Invazivke se širijo v naravo pogosto tudi zato, ker jih človek, ko se jih naveliča, odstrani ali odvrže v gozd namesto na vrtni kompost, kot pa je poudarila biologinja Špela Novak, so nezanemarljiv dejavnik v tej zgodbi tudi vrtnarije in diskonti, ki jih prodajajo. Zato se je pred nakupom oziroma posaditvijo rastlin v vrt smiselno poučiti oziroma se je bolje odločiti za domorodne ali tujerodne neinvazivne vrste.
