Tiskane izdaje
Se, takole prežeti z veščinami kulture dialoga, tudi prepirata?
Anja: Seveda. Ne ravno prepirava, prej ne strinjava. Imam občutek, da to razliko med nestrinjanjem in neargumentiranim nasprotovanjem v javnem prostoru zanemarjamo.
Vam paše biti malo bolj glasno iz sebe?
Anja: Ko čutim zavore in si lahko rečem samo še, konec, ne zmorem več, takrat filter za sprostitev paše.
Maja: Moraš pa vedeti, kdaj je oziroma ni na mestu.
Anja: Recimo v trgovini. Prodajalka gotovo ni kriva za naše frustracije.
Če nam gre pa ves svet na živce ...
Anja: Nestrinjanje in agresija v nobenem primeru ne sodita v isti koš. Morali bi ohranjati enako raven komunikacije že zato, ker razmerje moči v javnem prostoru ni vedno enako.
Pogosto se pogovor zaostri, ker sogovornika ne najdeta enake rešitev za problem. Je pri njegovem reševanju pomembnejši argument ali, nenazadnje, delovanje?
Maja: Včasih moraš kaj storiti, ker je to, da tega nisi storil, lahko vzrok za problem. Drugič pa je lahko ravno nepremišljeno delovanje del težav, zato je vsakič smiselno temeljito premisliti kako ukrepati.
Anja: Samo govorjenje težave ne reši, rogoviljenje z molotovkami pa tudi ne.
Recimo, da je kriza takšna težava, ki jo moramo rešiti. Vzvode imajo tisti, ki nas vodijo. Vendar rokavov najbrž ne bodo zavihali. Kako pa so lahko uspešni?
Maja: Dialoga je že veliko, a ne pravega. Pomembno je, kaj povedo. Ko razpravljajo o krizi, slišimo samo le o tem, da moramo vztrajati pri neoliberalizmu in kapitalizmu, da se moramo potruditi in bo bolje. Še bolj bi morali premisliti. Vendar drugače.
Kako drugače? Še niso vse možnosti izčrpane?
Anja: Prostori za javno diskusijo se morajo še bolj odpreti. Deloma so se že, vendar so v njih prepričevali prepričane. Pomislite na proteste, zasedbo Filozofske fakultete. Zdaj bi morali v dialog stopiti različni sogovorniki. Da še vedno pristajamo na diskurz ločevanja na partizane in domobrance, medtem ko se spopadamo z gospodarsko krizo, se mi zdi nedopustno in nevarno. Dialog mora priti med tiste, ki imajo različna stališča. Morda se ne bi strinjali o naši preteklosti, bi se pa morali o prihodnosti.
Si lahko zamislita, kako so se te dolge mesece pogajali sindikati in vlada?
Maja: Vsekakor ni bilo prijetno. Ne vem pa, kako je za zaprtimi vrati. Lahko si predstavljam, da je veliko dogovorov, kompromisov, pritiskov kot argumentirane debate.
Anja: Mislim, da so čustveno intenzivne. Nočem pa verjeti, da izsiljujejo drug drugega. Želela bi si, da se borijo za interese skupnosti. Argumentirano.
Maja: Vprašanje je tudi, ali se pogajajo v dobri veri. Bi drug drugega le poslušali, ali bi radi dosegli konsenz. Vse preveč je pogovorov, soočenj, kjer vsak predstavi svoje stališče, ne pridejo pa do skupnih sklepov.
Kako dobro se tega zavedajo dijaki? Še posebej, ker se jim jezikovni svet včasih omeji na 120 ali 140 znakov. Bodo prebrodili takšno krčenje?
Anja: Če v to ne bi verjela, bi lahko kar odnehala.
Sodelujejo?
Anja: Nimajo izbire. Cilj delavnic (te denimo podpira MOL) je, da vsaj enkrat samostojno spregovorijo. Ne prisilimo jih, če jim ni prijetno. Razložimo, zakaj je pomembno, da vedo izraziti svoje mnenje.
Maja: Pridejo, ker se jim zdi zanimivo, ostanejo, ker jih prepriča debata. Ena delavnica je premalo. Sodim po tem, ker se ob temah pogosto odzovejo z besedami: o tem skoraj še nisem premišljeval.
In jih ne moti, da stavite le na besedo oziroma da nočete njihove pozornosti pridobiti s triki tehnologije?
Maja: Nikakor. Ko se pogovarjam z dijaki na Gimnaziji Bežigrad, ugotovim, da so zaradi pripomočkov, ki jih uporabljajo učitelji, da bi jim predali znanje, še bolj zmedeni. Mislim, da cenijo neposreden pogovor.
Anja: Vsako leto priredimo debatno šolo - prvi teden med počitnicami. Namesto da bi si oddahnili, se pridejo raje pogovarjati in misliti.
Maja: Odpeljemo jih daleč stran od civilizacije.
Anja: Postali so sicer malo zahtevni in si želijo brezžično povezavo.
Maja: Splet na debaterskih urah sicer uporabljamo kot pripomoček za nabiranja znanja.
Anja: Se pa soočamo s problemom kritičnega branja spleta. Nekoč smo argumente iskali v knjigah, ki so že uredniško pregledane in stojijo na polici z razdelkom, recimo, o pravicah žensk, danes zadostuje, da v googlov brskalnik odtipkamo feminizem.
Maja: In zato morda prehitro sklepamo. Ne poglobimo se dovolj v snov. Govor je močno orodje, a če o izrečenem ne premisliš v naprej, ga težko uporabiš sebi v prid.
Kako dobro gre od rok meščanom? So se znajo dobro pogajati za svoje pravice?
Anja: Debata torej ni edino pogajalsko orodje, je pa lahko zelo močno.
Maja: Problem ni javno nastopanje, ampak znanje.
Anja: Proces debatiranja je trening v mišljenju. In je igra. Kriterij ni, kdo je bolj glasen, ampak kdo ima boljši argument. Družbo pa bolj kot to motivira tekmovalnost in prizadevanje za uresničevanje lastnih interesov. Da se ljudje prestavljamo v zasebnost, pomeni tudi, da se iz javnega umika tudi boj za skupno dobro.
Je mesto sicer ukrojeno pa vajini meri?
Maja: Več potujem, raje se vračam.
Anja: Je obvladljivo, prijazno zaradi zelenja, domačno. Če pa me vprašate, česa si želim ... hm, kreativnih prostorov za druženje.
Maja: Zanimivo je, da se na delavnici mnogi obregnejo ob pomanjkanje prostora za druženje. Zdaj mladi morda še najbolj osvajamo ljubljansko plažo. Nimamo drugam. Lokali z generično glasbo, če jih tako politično korektno opredelim, nas niti ne zanimajo. Nimajo nikakršne osebnosti.
Kaj sta za uresničitev želja pripravljeni zastaviti?
Anja: Verjetno se ne bom nikoli privezala na barikade. Vendar pa zato delamo z mladimi, jim organiziramo prostor razprave. Če mladi mnenja ne artikulirajo, ne moremo ničesar zahtevati.
Maja: Morda ne bomo ravno iskali prostora za šestnajstletnike, jim pa odpiramo prostor za diskurz. Saj se skoraj nihče ne pogovarja z njimi o tem, kaj jim manjka v mestu, v šoli oziroma kaj bi spremenili. Imajo potencial, a ostaja neizkoriščen, ker ne dobijo občutka, da lahko kaj storijo.
Kakšne odgovore sploh ponudijo na vprašanje Kaj je moja Ljubljana?
Maja: Za nami sta komaj dve delavnici. Doslej so denimo izpostavili, da v mestu zanje ni dovolj dogodkov. Tudi avtobusi so jim trn v peti.
Anja: Obstaja pa še ena težava: ko jih vprašamo, kaj jih moti, najprej praviloma trdijo, da prav nič. Dokler ne začnemo skupaj razmišljati.
So postali že apatični?
Maja: Prelepo jim je. No, šalim se.
Anja: Ne zanima jih, ali v bližini šole ni kolesarske steze, ali pa je župan baraba, v slabo voljo jih spravi morda le slaba ocena.
Se zaženejo enkrat, ko se opogumijo?
Maja: Veste, kaj jih spodbudi? Če se razdelijo v dve skupini in tekmujejo. Ko so sami s temo in morajo predstaviti argumente, so res vzneseni. Ko jim torej odstopiš prostor za ustvarjalnost, se veliko zgodi.
***
Sogovornici smo prosili, naj nas in vas napoti tudi na zanimivo oziroma uporabno spletno povezavo. Ravno toliko, da najdemo nove možnosti za nadaljnje raziskovanje.
Anja Šerc in Maja Cimerman vam v ogled svetujeta finale Državnega srednješolskega debatnega turnirja, za primerjavo pa še finale America's Cup 2012.
