Kakšno je življenje, če ne vidimo, ne slišimo ali ne hodimo

Ovirantlon: letos so oblikovali tudi promocijski spot, ki opozarja, da če je javni prostor prilagojen, je to prostor za vse.

Objavljeno
21. september 2017 19.59
Oviratlon
Andreja Žibret
Andreja Žibret

Ljubljana – V okviru evropskega tedna mobilnosti je bil danes na Kongresnem trgu tretji Ovirantlon, triatlon z ovirami. Predstavniki invalidskih organizacij ugotavljajo, da predsodki počasi izginjajo, ljudje lažje pristopijo in na poligonu z ovirami na lastni koži poizkusijo, kako jih je premagovati na vozičku, z belo palico in zavezanimi očmi ali pa s čepki v ušesih spoznati, kako se počutiš, če ne slišiš. 

Otroci iz vrtcev, šolarji in mimoidoči so lahko tudi spoznavali, kako je vstopiti v avtobus Ljubljanskega potniškega prometa in kako se o vožnji dogovoriti z voznikom. V čevlje gibalno oviranih, gluhih in naglušnih ter slepih in slabovidnih so lahko stopili na treh postajah postavljenega poligona. Letos so oblikovali tudi promocijski spot, ki opozarja, da če je javni prostor prilagojen, je to prostor za vse.

Čez ovire v grajenem okolju

Šele ko sedeš na voziček in se z njim poženeš po strmi klančini ali čez preširok prag in ne prideš nikamor, ali pa se zagozdiš na hrapavi preprogi, lahko spoznaš, kaj za gibalno ovirane pomenijo te ovire v grajenem okolju. Mirjam Kanalec z Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine poudarja, da je zanje dostopnost s čim manj ovirami zelo pomembna, saj so samo tako lahko samostojni. Motijo jih stopnice, previsoki pragovi, preširoke rešetke, prestrmi naklon klančin, nedostopne sanitarije, preproga, po kateri se je težko zapeljati z vozičkom.

Kanalčeva je na vozičku že 33 let in opaža veliko razliko v dostopnosti Ljubljane, sploh v zadnjih desetih letih. Začenja se v središču mesta, vendar pa znižane robnike pločnikov najdemo po vsej Ljubljani, sicer se najdejo tudi območja, kjer jih ni, vendar izjemno malo, pravi. Opazne so izboljšave na šolah, kjer imajo ustrezne sanitarije, dvigala in klančine. Pravi, da stopnice invalidom predstavljajo manjši problem, saj jih lahko nekdo nese, kot pa nedostopne sanitarije: »V središču mesta je zanje dobro poskrbljeno. Z dvigalom dostopne invalidske sanitarije, zaklenjene z evro ključem, so pod Kongresnim trgom, na Kresiji, pod Mesarskim mostom, pod vzpenjačo, na Ljubljanskem gradu, na Bregu in pri podhodu Maksimarket.«

Veseli so premika v glavah

Predvsem pa jo veseli, da so se stvari premaknile tudi v glavah, predvsem tudi mestne uprave, saj zaposleni mnogokrat tudi sami predlagajo kakšno izboljšavo in opozorijo na nepravilnost. Svetu za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir MOL, ki je posvetovalni organ župana, je tudi uspelo, da za vse gradnje in prenove, ki jih financira MOL, opravi revizijo arhitekt, ki je zaposlen pri Zvezi paraplegikov Slovenije, in da že med projektiranjem opozori na slabe rešitve in izboljšave. Tako so na primer straniščne školjke in umivalniki za invalide zelo dragi in nič bolj uporabni od drugih: »Ne potrebujemo posebnih umivalnikov, le dovolj visoko morajo biti, da lahko pridemo spodaj z vozičkom. Prav tako tudi ne potrebujemo posebnih školjk, le dovolj visoke morajo biti.« Opozorila je, da bodo kmalu sprejete spremembe zakona o graditvi objektov, kjer bo vse to upoštevano. Pri tem pa ni več govora o dostopnosti za invalide temveč o okolju, ki je dostopno za vse. Vsi, tudi neinvalidi, raje hodijo po klančini kot po stopnicah. V svetu se spreminja miselnost pri gradnji, uveljavlja se »design for all«.

Pomembno je iskanje čim boljših rešitev

Nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber pravi, da v Ljubljani za slepe še zdaleč ni vse narejeno tako, kot bi moralo biti, vendar pa je trend pravi. Nastajajo talne taktilne oznake, po katerih se slepi orientirajo z belo palico, na Cankarjevi, Šubičevi in na Gosposvetski, v načrtu so tudi na Aškerčevi, med Prešernovo in južnim delom Slovenske ceste. »Taktilne oznake so izjemna pomoč slepim pri orientaciji, po drugi strani pa opozarjajo, da smo tudi slepi in slabovidni na tem svetu. Pri tem je pomemben pozitiven odnos in iskanje čim boljših rešitev, pa tudi, da se predsodki umikajo.«

»Če je mesto urejeno za nas, je tudi za vse druge«

Predvsem pa se mu zdi dobro, da na ovirantlonu sodelujejo tudi otroci, ki si to zapomnijo in ohranjajo odprt odnos do različnih invalidov. Ko gredo z belo palico in s prevezo čez oči po ovirah, si lahko predstavljajo, kako izgleda življenje, če ne vidiš. Če se otrok tega zave, je to dolgoročna investicija, če se tega zavemo tudi starejši, pa je še toliko bolje, pravi Wraber: »Naše težave so nenazadnje tudi težave vseh starejših, ki težje hodijo, slabše slišijo in vidijo, kar pa se z leti samo še stopnjuje. Če je mesto urejeno za nas, je tudi za vse druge prebivalce.«

Gluhi otroci so prikrajšani za pravljice

Gluhi so na svoji postaji otrokom in odraslim predstavljali znakovni jezik, prikazali so osnovne kretnje, tudi s pomočjo didaktične igre znakov. Otroke s tem najlažje privabiš in vse jih zanima, so navdušeni on odprti za te stvari, je v znakovnem jeziku s pomočjo tolmačke povedala Frida Planinc. Predstavljali so tudi pravljice za gluhe, s katerimi želijo opozoriti, da gluhi otroci od mladih nog ne poznajo pravljic, ker jim jih starši ne pripovedujejo, saj ne znajo, zato so ti otroci zelo prikrajšani, je opozorila Frida Planinc. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije je zato začela izvajati pravljice tudi v znakovnem jeziku za slišeče otroke v vrtcih. Pravljicam je priložen dvd, da lahko otroci gledajo in poslušajo pravljico v znakovnem jeziku.

Brez tolmačev ne gre

Kot je opozorila Planinčeva, so posebna vrsta invalidov tudi gluhoslepi, z okvarjenim sluhom in vidom, kar je zelo težka invalidnost. Imajo svoje tolmače in v mesto sami, brez njih, ne morejo. Tudi gluhi potrebujejo tolmače na sestankih in prireditvah, tega pa je še vedno premalo: »Na prireditvah je tolmač skrit, še vedno velja prepričanje, da je moteč, pa vendar se tudi to počasi popravlja,« pravi Frida Planinc. Medtem ko je za gluhe edina rešitev tolmač, lahko naglušni v različnih javnih institucijah, kot so knjižnice, gledališča in kinodvorane, uporabljajo indukcijske zanke.