Ko občani odločajo o porabi javnega denarja

Odločanje se ne konča na volitvah: S participativnim proračunom se poskuša preseči strankarsko blokado.
Objavljeno
26. december 2013 19.10
SLOVENIJA,MARIBOR,14.12.2012, DEMONSTRACIJE V MARIBORU. FOTO:MAVRIC PIVK/DELO
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana

Ljubljana, Maribor – Medtem ko v glavnem mestu ni videti, da bi se med občani pojavile širše težnje po vključitvi v odločanje o porabi občinskega denarja, so v Mariboru predlog statuta, ki bi to omogočal, že poslali na mestni svet. O njem bodo svetniki v drugem največjem slovenskem mestu menda razpravljali januarja.

S protesti se je pokazalo, da tisto, kar počnejo politiki, ni v skladu z željami prebivalcev in da obstaja velik demokratični deficit, je prepričan Matic Primc, eden od predlagateljev sprememb mestnega statuta, s katerimi bi v Mariboru uvedli neposredno soodločanje meščanov o porabi javnega denarja.

V mariborski Iniciativi mestni zbor predlagajo, da bi meščani soodločali o 20 odstotkih občinskega proračuna, ki je namenjen investicijam. »To prinaša tudi druge učinke. Pravičneje bi se porazdeljevala sredstva po občini, ker je zdaj tako, da se vse usmerja v eno mestno četrt, čeprav jih je 17. S pravično porazdelitvijo sredstev bi zmanjšali tudi socialne razlike,« pojasnjuje član iniciative Matic Primc.

Možnost vplivanja na proračun je pomembna zato, ker je vprašanje proračunskega denarja vprašanje o tem, kako deluje država, meni Simon Delakorda, politolog in direktor nevladnega Inštituta za elektronsko participacijo. »Prostor proračunske politike, ki je tudi v kontekstu demokracije tradicionalno zaprt za sodelovanje javnosti in kjer imajo odločilno vlogo politične stranke, se s tem odpira.« Po njegovem mnenju gre za demokratizacijo politične arene in procesov, »o katerih smo mislili, da so že demokratični, a smo ugotovili, da niso dovolj«. Participativni proračun je po besedah Delakorde zanimiv tudi zato, ker z njim rešujejo socialne probleme. »Opolnomoči se tiste družbene skupine, ki so socialno deprivilegirane in v politični areni navadno nimajo zagovornika.«

Hkrati, dodaja Delakorda, se s participacijo ljudi povečujeta družbena kohezija in zaupanje. »Davkoplačevalci vedo, kam gre njihov denar. Gre za projekte, od katerih imajo korist vsi, ne pa, recimo, za sanacijo bank kot posledico tajkunskih kreditov. Zanimivo je tudi, kar so pokazale študije po svetu, da se zmanjša davčna utaja,« spomni Delakorda. Občani se s participacijo začnejo zavedati, da se njihovo vplivanje in odločanje v smislu individualnih političnih pravic ne konča na volitvah. S tem se odpira tudi lokalna uprava. »Ne gre več samo za lobije, dogovore pod mizo in klientelistične navezave, ampak tudi za vključevanje državljanov.«

Primer dobre prakse

Če bo politična volja, bo Maribor prvo slovensko mesto, kjer bodo občani neposredno soodločali o delu porabe javnega denarja. Tovrstna praksa sicer v svetu ni novost. Pozna jo najmanj 1500 mest. Prvo je bilo brazilsko mesto Porto Alegre s poldrugim milijonom prebivalcev leta 1989. Od tam se je ideja razširila v ZDA, trenutno participativni proračun uvajajo v San Franciscu. Poznajo ga tudi ponekod v Nemčiji, Italiji, Angliji, Franciji, Španiji in na Irskem.

Mariborski predlog je nastal na podlagi brazilskega. Kot razloži eden od predlagateljev in član mariborske iniciative Matic Primc, so posnemali tistega, ki je najbolj uspešen in ima najdaljšo prakso. Po Primčevih besedah sicer obstaja šest tipov participativnega proračuna, a ima brazilski najboljše učinke, medtem ko nekateri celo prinašajo slabe. »Na Poljskem so uvedli tako imenovano javno-zasebno pogajalsko mizo, kjer o porabi javnih sredstev odloča skupina podjetij. Lahko si mislimo, kakšne učinke ima takšen način na kakovost življenja.«

Da je uvedba participativnega proračuna v Portu Alegre primer dobre prakse, je v poročilu zapisala Svetovna banka. Opazen je napredek v dostopu do osnovne infrastrukture. Če je imelo leta 1988 v mestu tri četrtine gospodinjstev urejena vodovod in kanalizacijo, je bil ta delež deset let pozneje 98 odstotkov. Povečalo se je tudi število šol in večje vsote so namenjene izobraževanju in zdravstvu.

Kako deluje

Osnovni model participativnega proračuna, ki so ga postavila mesta v Latinski Ameriki, je po besedah politologa in direktorja nevladnega Inštituta za elektronsko participacijo Simona Delakorde sestavljen iz več faz. Najprej je treba določiti, kolikšen del občinskega proračuna bo namenjen participaciji občanov.

Primeri po svetu kažejo različne prakse. Medtem ko v Portu Alegre prebivalci odločajo o dobri petini, v New Yorku o 0,06 odstotka proračuna. Ko se opredeli količina denarja, je treba določiti obdobje za njegovo porabo. Nato se na javni razpravi, ki je odprta za vse, določi cilje in potrebe skupnosti.

Delegatski svet, ki ga sestavljajo na občinskih zborih izbrani predstavniki občanov, strokovnjaki in tudi predstavniki političnih strank, nato pripravi predlog proračuna, ki je naravnan projektno. Navadno, pravi Delakorda, jih pripravijo več. O njih potem razpravljajo na občinskih zborih, razprava pa lahko poteka tudi po spletu.

Ko je neki predlog potrjen, se začneta izvajanje in nadzor. Kot poudarja sogovornik, je ta del eden ključnih. »Včasih se zgodi, da pričakovanja ljudi niso uresničena, da pri projektu nastane zastoj. Veliko je tudi improvizacije, kar je razlika od zasebnih pobud. Zato je bistven menedžment na terenu. Ni dovolj, da rečemo, zdaj imamo demokracijo in smo določili prednostne naloge, pomembno je tudi, kako jih izvajamo in nadziramo.«

Na spletni strani newyorške iniciative je mogoče spremljati vse faze izbiranja, odločanja, izvajanja in nadziranja, kot primer dobre prakse navaja politolog. Priznava pa, da je veliko učenja na napakah, vendar se je z dobro analizo po koncu projekta mogoče izogniti napakam v prihodnosti. Navadno gre za nekajmesečne postopke. V New Yorku se denimo lotijo načrtovanja septembra, o predlogih pa glasujejo aprila naslednje leto, nato se začne njihovo izvajanje. Delakorda je prepričan, da so slovenska mesta in Slovenija na splošno sicer v prednosti prav zaradi svoje majhnosti.

»To, kar je zdaj, ni vplivanje«

Čeprav participativni proračun deluje skozi zbor občanov, v mestnih statutih obstoječo neposredno obliko sodelovanja občanov pri odločanju, pa je pri prvem koncept povsem drugačen. »Če politiki mislijo, da lahko občani že zdaj vplivajo, se motijo. Drži, da jih lahko pridejo prosit, in če so dobre volje ali jim koristi, bodo to naredili, toda to ni vplivanje. Pri uvedbi participativnega proračuna se pogovarjamo o obliki, ko so politiki zavezani nekaj narediti, če občani to zahtevajo,« pojasnjuje Primc. Delakorda opozarja na še eno pomembno razliko s sedanjo možnostjo. »Ideja participativnega proračuna poskuša preseči strankarsko blokado v tem smislu, da se nekaj ne da narediti, ker ni politične volje. Občinska uprava in politične stranke se odpovejo delu moči in jo prepustijo občanom.«

Zakon o lokalni samoupravi v nekaj členih predvideva neposredno participacijo prebivalcev, vendar je vprašanje proračuna iz tega zavzeto. Po Primčevem mnenju sicer zakonska sprememba za uvedbo participativnega proračuna, kot ga predlagajo v Mariboru, ni potrebna. »Zakon je pravzaprav zelo odprt. Veliko stvari prepušča samim občinam. Če bi bila volja politikov, bi se to dalo urediti,« zatrjuje aktivist. Po njegovem pa je nujna sprememba občinskega statuta, »če hočemo, da to postane dolgotrajen proces, ki ga ne bo treba ob zamenjavi oblasti vsakokrat na novo uvajati«.

Odločitve zdaj niso zavezujoče

Statuta ljubljanske in mariborske mestne občine sicer predvidevata neposredno sodelovanje občanov prek referenduma, ljudske iniciative in zbora občanov, a zadnjega v teh mestih niso uporabili niti enkrat. Eden od razlogov je po Primčevem mnenju to, da ljudje zanj sploh ne vedo. »Problem je tudi v tem, da odločitve zbora občanov velikokrat niso zavezujoče. Tako je na primer v Ljubljani. V Mariboru sicer so, toda kvorum za sklepčnost je tako visok, da ga ni mogoče doseči.«

Da je ob participativnem proračunu dobro vpeljati več elementov neposredne demokracije, pa opozarja direktor Inštituta za elektronsko participacijo. »Če damo ljudem možnost odločanja o nekaj odstotkih proračuna, hkrati pa ohranimo enako delitev oblasti, se poraja vprašanje, kaj smo s tem sploh naredili. Eno idejo neposredne demokracije smo vgradili v obstoječi sistem, s čimer zgolj podaljšujemo njegovo dobo, hkrati pa dajemo lažen občutek, da ljudje sodelujejo,« Delakorda spomni na eno od radikalnih kritik tovrstnega soodločanja, ki pa je vendarle ne gre spregledati. Po njegovem je zato pred uvedbo participativnega proračuna nujen premislek o demokratičnem modelu.

»Ob osamosvojitvi Slovenije je prevladovala odločitev, da je dovolj, če samo skopiramo zahodni model demokracije, ni pa bilo nobene refleksije. Imeli smo referendum o osamosvojitvi, ne pa tudi referenduma o ekonomskem in demokratičnem modelu,« je kritičen politolog, ki hkrati priznava, da kot se je izkazalo pri večini primerov po svetu, se participativni proračun uvaja v obstoječi sistem, kar je po njegovem zgolj gašenje širšega problema.

Prispevek k skupnosti

Pri uvedbi in izvedbi participativnega proračuna sta ključni volja in aktivnost ljudi. »Gre za veliko zahtevnega dela, ampak primerih po svetu kažejo, da bolj ko v odločanje vpleteš občane, bolj postanejo aktivni,« razlaga Primc. Na kritike, češ da tudi v tem primeru odloča samo del občanov, pa mariborski aktivist odgovarja: »To se mi zdi hipokritsko, sploh zato, ker zdaj sprejemamo precej slabšo legitimnost, recimo rezultate volitev, ki se jih udeleži le deset odstotkov volivcev.« Po njegovem je najbolj pomembno to, koliko ljudi sodeluje pri sami pripravi predlogov.

»Ni mogoče doseči, da bi odločalo sto odstotkov prebivalcev mesta. Sodeč po praksi je participacija okoli pet odstotkov. Je pa pri participativnem proračunu pomembno, da se lahko vsakdo vključi kadarkoli, medtem ko to v zdajšnjem sistemu ni mogoče.«

Da participativnega proračuna ni brez pobude od spodaj, meni tudi Delakorda. Kot pravi, ta sicer vzame nekaj časa, a gre za pomemben prispevek h gradnji skupnosti. »Mariborski primer je v tem neoliberalnem načinu življenja zelo pomemben, ker gre prek egoističnega posameznika in poskuša graditi skupnost. Ta je ključnega pomena tudi zato, ker je vse, kar storimo, soodvisno.«