Tiskane izdaje
Ljubljana – Po lanski uspešni izdelavi deblaka na Vrhniki so se člani projekta Navis na Špici lotili še dolbenja hrastovega hloda, iz katerega bo nastalo plovilo iz poznoprazgodovinskega oziroma zgodnjerimskega obdobja – s konca drugega stoletja pred našim štetjem. Deblak, ki je replika plovila, kakršno so pred dvema letoma odkrili na Vrhniki, bo nared na začetku prihodnjega meseca.
Bojazni, da bi se deblak med krstno vožnjo po zaspani Ljubljanici prevrnil, menda ni. Pod geslom Deblak je Špica vse poteka po postopkih in z orodjem, kakršne so uporabljali predniki Ljubljančanov, Ižancev in Vrhničanov, torej s sekirami in drugim tesarskim orodjem. Pri tem kulturnozgodovinskem podvigu so jim priskočili na pomoč v podjetjih Visit Ljubljana, Vo-Ka, Beneficij in Dvig. Že lani so na Vrhniki izdelali štiri metre dolgo rimsko plovilo, ki po besedah soavtorja projekta Navis in člana Zavoda za podvodno arheologijo Davida Badovinca sodi v pilotni projekt izdelave hipotetičnega rimskega plovila. Z njim so ugotavljali odziv javnosti, kaj vse potrebujejo za izdelavo tistega pravega deblaka in koliko časa potrebujejo za končni izdelek.
Šest metrov krajša replika
Na podlagi teh podatkov so na začetku meseca začeli izdelovati repliko deblaka z Vrhnike, ki so ga izkopali leta 2015. Vrhniško plovilo je dolgo skoraj 15 metrov in sodi med najdaljša v Evropi. Zdaj je deblak v konservatorskem centru v Ljubljani in bo čez nekaj let postavljen na ogled na razstavišču Moja Ljubljanica na Vrhniki. Ker je tako dolg hlod v današnjih časih redkost, bo replika s Špice krajša za šest metrov, a zato nič manj atraktivna. Plovilo, kakršno izdelujejo, so nekoč stari Rimljani kot trgovci uporabljali za prevoz do 2,5 tone blaga, kar so dolgo zatem pokazali hidrostatični izračuni. Krmarila sta ga dva človeka. Morda so se s takim plovilom, za takratne čase megačolnom, tudi mladi rimski frajerji vozili z enega brega Ljubljanice na drugega in iskali brhka dekleta.
Samo v Evropi je znanih več kot tri tisoč deblakov, ki so skozi prazgodovino in antiko veljali za najbolj pogosto plovilo, uporabljeno na celinskih vodah. Uporaba teh čolnov, ki so bili dolga tisočletja osnovni pripomoček za potovanje čez vodne površine, je ena glavnih značilnosti Ljubljanskega barja in porečja Ljubljanice v vseh obdobjih med mlajšo kameno dobo in polpreteklostjo, je povedal Badovinac.
Na Špici sta vsak dan v polni delovni vnemi dva graditelja oziroma tesarja, ki pod vročim soncem spretno vihtita orodje, kakršno so uporabljali v prazgodovini, in neutrudno dolbeta po hlodovini. Po besedah soavtorja projekta Reneja Masaryka, sicer člana Skupine Stik (v projekt sta vključena še Arheofakt in Zavod za podvodno arheologijo), imata dovolj izkušenj že z lanskim vrhniškim projektom, tako da je bojazen, da plovilo ne bi bilo nared v predvidenem času, odveč. Deblak bo zaplul po Ljubljanici in nato v spremstvu sodobnih plovil vse do Vrhnike. »Naš namen je predstaviti dediščino Ljubljanice širši javnosti in tako obuditi stare obrti,« pravi Masaryk, po narodnosti Slovak, ki zelo dobro pozna zgodovino daljnih prebivalcev na naših tleh.
Zbadljivi Ižanci
Projekt pozorno spremljajo tudi na Igu, saj se po besedah tamkajšnjega župana Janeza Cimpermana po njihovih žilah še zmeraj pretaka malce krvi mostiščarjev in Rimljanov. Čudijo se, da so člani projekta Navis poiskali hrastov hlod v Krakovskem gozdu in ne kje bližje. »Ižanski mostiščarji in kasneje tudi Rimljani zagotovo niso hodili na Dolenjsko po debla za izdelavo plovil. Morda je to počela ljubljanska veja takratnih prebivalcev, ižanska zagotovo ne. Bili so toliko pametni, da so uporabljali domači les, pa tudi tako daleč se jim ni ljubilo pešačiti,« je bolj v šali kakor zares pripomnil Cimperman in fantom, ki se trudijo obuditi duha časa, ki je že zdavnaj minil, zaželel veliko sreče pri dokončanju projekta.
Kako je v resnici s tem hrastom in zakaj so se ga odločili pripeljati ravno z Dolenjskega? Badovinac je pojasnil, da je na območju Krakovskega gozda mokrišče in zato tam drevesa zelo hitro rastejo, so visoka in ravna. Kljub vsemu pa je bilo treba kar nekaj truda, da so našli primerno deblo z malo grčami, saj je le tako dobro za deblak. Pri podiranju drevesa so najprej uporabili repliko rimske sekire, nato so stvar v svoje roke vzeli strokovnjaki iz podjetja Tisa. Pri padcu pa se je drevo pri krošnji razklalo. Po Masarykovem mnenju bi to pri izdelavi plovila lahko povzročilo veliko preglavic, zato so predvideno dolžino plovila zmanjšali z enajstih na devet metrov in pol. Razpoke, nastale ob padcu debla, se bodo ohranile v strukturi deblaka in jih bodo med končno obdelavo zatesnili s smolo in spojkami, na kakršne so naleteli tudi arheologi pri odkritju deblaka na Vrhniki.
Po Badovinčevih besedah se bo projekt Navis nadaljeval, želijo si vsako leto izdelati po eno polovilo iz različnih obdobji. Med drugim načrtujejo izdelavo bolj zapletenih konstrukcij. »Upamo, da bomo s svojim delom vzbudili pozornost tudi pri sponzorjih, saj denarja ni ravno na pretek,« je dejal Badovinac in pojasnil, da bo letošnji projekt stal 38.000 evrov ter da bodo v izdelavo deblaka vložili skoraj štiristo ur dela.
