Ljubljana je lahko le delno samopreskrbna

Če bi v celoti izkoristili potencial kmetijskih zemljišč na območju MOL, bi lahko v nekaterih segmentih izpolnili do največ polovice potreb po hrani.
Objavljeno
25. februar 2016 18.30
Motivi z glavne ljubljanske tržnice. Slovenija 2.maja 2015.
Andreja Žibret
Andreja Žibret

Ljubljana – Ob primerih dobre prakse in številnih zamislih o samopreskrbi manjka komunikacije in medsebojne povezanosti, odločilnejšo vlogo bi morala odigrati občina, so med drugim ugotavljali udeleženci okrogle mize Od pridelave do nakupa lokalno pridelanega.

Gorazd Maslo z odseka za razvoj podeželja na mestnem oddelku za varstvo okolja je poudaril, da je po podatkih ministrstva za kmetijstvo na območju MOL 8831 hektarov kmetijskih zemljišč. Po popisu kmetijstva iz leta 2010 je v MOL 826 kmetijskih gospodarstev. Po podatkih projekta Foodmetres, ki se je ukvarjalo z uvajanjem in upravljanjem kratkih živilskopreskrbovalnih verig za mestna in obmestna območja, bi v primeru, če bi v celoti izkoristili potencial kmetijskih zemljišč na območju MOL, lahko v nekaterih segmentih pokrili do največ 50 odstotkov potreb po hrani. Ljubljana je torej lahko le delno samopreskrbna. MOL lokalno samopreskrbo med drugim spodbuja tudi z urejanjem in oddajanjem vrtičkov, trenutno jih je 323 na območju Štepanjskega naselja, Dravelj in Ježice. V kratkem bo na Rakovi jelši urejeno območje za 442 vrtičkov. Občina je uredila tudi javni sadovnjak na Grbi.

Samo še tretjinska samopreskrba

Ana Ogorelc s Kmetijsko-gozdarskega zavoda Ljubljana je povedala, da je bila Slovenija ob osamosvojitvi na področju zelenjave okoli 80-odstotno samopreskrbna, danes je samo še 30-odstotno; razpravljavci pa so bili prepričani, da samo še 20-odstotno. Na območju MOL je z zelenjavo posajenih okoli 400 hektarov kmetijskih površin, prebivalec Slovenije pa je v letu 2014 porabil 104 kilograme zelenjave. Poudarla je, da ima Ljubljana z okolico deset hektarov rastlinjakov za pridelavo zelenjave (v Sloveniji jih je sto hektarov) in deset hektarov nasadov špargljev (v Sloveniji 70).

Med drugim ugotavlja, da veliko pridelovalcev prideluje integrirano zelenjavo, saj je za ekološko pridelavo potrebnega veliko ročnega dela, pri čemer je problem delovna sila. Tržnice so čez teden prazne, v soboto pa so bolj polne, zato bi želela, da se več ljudi odloča za prodajo na domu. Edina večja zadruga s hladilnico v Ljubljani je Kmetijska zadruga Dobrunje, ki lahko prodaja pri velikih trgovcih, za manjše kmete pa je primernejša neposredna prodaja.

Pridelovalec zelenjave Andrej Drevenšek s kmetije v Podutiku je izpostavil pomen zaupanja med prodajalcem in kupcem. Pravi, da se trudi zagotoviti čim širšo ponudbo sveže zelenjave in se ne ukvarja s preprodajami. Še posebno se je treba potruditi in zadržati segment kupcev, ki želijo svežo zelenjavo. O ekološki pridelavi ne razmišlja, dela pa po smernicah zdrave pridelave. Ni privrženec prodaje zelenjave, ki po videzu ni lepa.

Eden od ponudnikov zelenjave, ki na glavni ljubljanski tržnici prodaja že od leta 1980, ugotavlja, da je tržnica med tednom skoraj prazna. Včasih so gospe, zaposlene v bližnjih ustanovah, med malico nakupile zelenjavo, danes pa je delovni čas drugačen in si tega nihče več ne upa. Tako se pojavlja veliko prekupčevalcev, ki zelenjavo in sadje nabavljajo na primer v Veroni, kar ne prodajo v soboto, pa prodajajo naslednji teden. Opozoril je, da je občina v tržnico premalo vlagala.

Prednosti nakupovalnih verig

Uroš Bric je predstavil projekt Nakupujmo skupaj (www.nakupujmoskupaj.si), ki omogoča skupne nakupe večje količine ekološke lokalno pridelane hrane, ki si je številnk posamezniki ne morejo privoščiti. Tako je mogoče to hrano dobiti po nižji ceni, korist pa imajo tudi ponudniki, saj vnaprej vedo, koliko bodo prodali. Tako se skrajšuje veriga od kmeta do kupca, hkrati pa omogoča vključitev več ponudnikov iz različnih območij Slovenije. Kupec lahko tako kupuje po ugodnejših cenah, za kmete pa to pomeni vnaprej rezervirano prodajo. Za samopreskrbo v Sloveniji se mu zdi izredno pomembno, da kupci in ponudniki razumejo drug drugega in iščejo srednjo pot. Njihov namen je kmetu pomagati preživeti, ne obogateti, kupcu pa pomagati prihraniti, vendar ne na račun kmeta. V njihovi verigi je trenutno 40 kmetij in 200 članov, ki redno nakupujejo. Sprejemanje in naročanje sadja, zelenjave, mlečnih izdelkov, olja in drugega poteka po spletu. Prevzem pa poteka dva dni po koncu spletnega naročanja. Velika večina pridelovalcev je usmerjena k ekološki pridelavi, vendar je tu certifikat manj pomemben kot zaupanje, medsebojno srečevanje in poznanstva. Ponudnike tudi sproti preverjajo s pomočjo ankete. Na vprašanje, koliko se mladi zavedajo pomena samopreskrbe, pravi, da je povprečna starost udeleženih v projektu 27 let.

Ena od ponudnic iz te verige je opozorila na pomen ekološko pridelane hrane, na območju Ljubljane so taki samo trije pridelovalci; drugače je vseeno, ali ljudje kupujejo škropljeno zelenjavo v velikih trgovskih centrih ali pa je pripeljana iz Španije ali Italije. Opozorila je na problem majhnosti in razdrobljenosti slovenskih kmetij, deset hektarov je na Gorenjskem že velika kmetija, zaradi česar je težko izbrati kulturo, ki jo je mogoče prodati in je zelo težko preživeti. Če imaš majhno kmetijo, moraš ponujati veliko različnih artiklov, da jih lahko ponujaš čez vse leto. Velika večina ljudi še vedno nakupuje v velikih trgovskih centrih, ekonomsko najmočnejši, zaposleni prebivalci, ki delajo do 17. ure in nimajo časa po kmetijah iskati ekološke hrane. Zato je veriga izredno pomembna za kupce in kmete. Če želi sama prodajati na ljubljanski tržnici, ima namreč vsak dan 40 evrov stroškov samo za prihod na tržnico. Da se ji to izplača, mora zelo veliko prodati in čakanje na naključne kupce je izguba časa.

Spodbujanje lokalne kulinarike

Petra Križan s Turizma Ljubljana je povedala, da so lani, ko so se pripravljali na zeleno prestolnico Evrope, veliko sodelovali s podjetjem Good Place na področju trajnostnega turizma in ocenili destinacijo Ljubljana na podlagi evropskih trajnostnih meril. Ugotovili so, da manjkajo namestitvene kapacitete, ki bi bile trajnostno naravnane. Povabili so podjetje iz Velike Britanije, ki certificira hotele z zelenimi cerifikati Travelife. Sodelovalo je osem ljubljanskih hotelov in pred nekaj dnevi je prvi ta cerifikat prejel Hotel Park. V verigi biohotelov je tudi Trnulja, posestvo v Črni vasi na Barju. Drugi pomemben projekt pa so kratke zelene nabavne verige. Ugotovili so namreč, da turiste na informacijskih centrih velikokrat med drugim zanima tudi, kje lahko pojedo kaj dobrega in lokalnega. Tako je leta 2014 nastala blagovna znamka Okusi Ljubljane, ki jih danes ponuja 30 restavracij. Nato so to želeli nadgraditi in so povabili kmete, lokalne pridelovalce k sodelovanju z restavracijami in hoteli, pri čemer so ugotovili, da je interes na obeh straneh. Povezali so se z manjšo zadrugo Jarina, ki se je pripravljena ukvarjati z manjšimi količinami in posebnim pristopom. Projekt so pilotno začeli sredi lanskega decembra (zelene-verige.si) in z njim želijo spodbujati lokalno kulinariko. Prednost imajo pridelovalci iz Ljubljane in okolice. V projektu trenutno sodelujejo Hostel Celica, Hotel Park in Terme Snovik.

V zadrugi Jarina so začeli pred 12 leti, v tem času so si zagotovili notranjo organizacijo, pridobili dovolj kupcev in ustvarili potrebno zaupanje. Lani so prejeli nagrado EU Zelena veriga. Skrbijo za distribucijo zelenjave v vrtce in šole, veseli so, da jo lahko zdaj ponujajo tudi hotelom in restavracijam. Oblikovali so tudi spletno tržnico na spletni strani (www.pridelano-doma.si) s trenutno 20 proizvajalci, na kateri je mogoče nakupovati po kategorijah s cenami, pa tudi po kmetijah. V Hostlu Celica so hoteli vpeljati lokalno hrano že leta 2010, vendar je bilo veliko težav. Uspelo jim je ponujati domači bezgov sok, vendar pa je edini stalni dobavitelj iz Tržiča zdržal samo tri mesece. Pri tako nabavljeni hrani so nastajali problemi s količino in ceno. Kot sodelujoči v tem projektu ugotavljajo, da se izplača dobavljati po najkrajši poti in upajo, da se bo ponudba širila. Ugotavljajo, da gostje niso vajeni jesti sezonske hrane, ki je bolj kvalitetna. Zdi se jim čudno, če pozimi ni paradižnika, in to je treba preseči.

Ozaveščanje porabnikov

Med drugim so razpravljavci ugotavljali, da so ljudje premalo ozaveščeni o tem, kaj je na voljo v poamezni sezoni in, denimo, februarja zahtevajo paradižnik češnjevec, ki ga takrat ni. Tudi v šolah in vrtcih, ki imajo možnost, da lahko 20 odstotkov ekološko pridelane hrane naročijo brez razpisa, pa se jih za to odloči zelo malo, bi bilo treba to spodbujati in ozaveščati vodilne. Opozorili so na absurd, da mora biti v šoli in vrtcu ponujena hrana tako čista, da mora biti pakiran tudi vsak posamezni deciliter mleka ali jogurta, kar hrano podraži. Opozorili so tudi na težave pri pridobivanju ekoloških semen, denimo ajde, konoplje in lana, ki jih morajo kupovati v tujini.